PO BLIŽNJICI NAOKROG

EK DO TEEN CHAR PANCH CHE

2010-01-20T03:38:00.000-08:00

Ready? Steady? Go!!!

India.

20th of January 2010.

11.45.

Mumbai.

Chhatrapati Shivaji International Airport.

This is the day. My day. Indian day. Hours and minutes of freedom, surpassing my lovely heart that suddenly decided living on its own. And succeeded. Fortunatelly enough, it really did. Some say, and I must agree, it actually started beating when it landed in land of banannas, ocean, big streets with huge potential.

No wonder things changed after recognizing why something lead me through all the obstacles I had to pass. And mentioning flights and rushing from one flight to the other, looking for the right corridor to pass and running to the gates after seing I've been walking slowly to the wrong ones is just small talk... Not unimportant, because it is, but it's just a beginning. Which normally starts big time with me. And it did. Somehow.

I left every thing behind, with exceptions of my material identitty in a passport shape and some clothes. And if I had to, I would probably get a totally new one in India. It's not true you can go back, 'cos it's always a matter of stepping forward. It's a question of getting up again after falling.

How my life got on its own tracks after coming to Slovenia... it's another matter. In those months... I somehow... lived. Now I truly do. And there's a perfectly perfect reason for it.

Loved it, adore it and always will.

JAI HO !!!

2009-10-22T02:35:00.000-07:00

As much as everything collapsed in Slovenia, the intrigue I'm dealing with for the last two months puzlle the vanished world together.

I admit trying to write something for quite a while now, but somehow never managed. Not that time would be an obstacle. More the lack of a vocabulary. More the fact words were not needed since I was in a state of happiness. Now things around me are starting to change. And I'm being confronted with Indian themes on everyday basis which pushes me to decide.

With Duracell batteries - the best of the best! - : I came from the land of joy where randomness, unpredictability, heat, beggars, love and kindness of people that usually become a need of affection, saturation etc. define what you are. Not just when you open your eyes into city's smogged field or when you hear the silence of grassfields, but also when you're "sleeping".

How can an innocent trip to subcontinent develop into such a "I want" phase, I haven't discovered yet. Maybe it's the open mind - being prepared to every "stupid" change, the need of a body who whispers through intestines or the running away from something. The starting of a new life. Nobody knows you and in the very beginning you don't even know yourself. You're just a blank page and you stay blank. Everything touches you (literarly and metaphorically).

Cold feet of a twin brothers chasing you for half an hour and running away from you when getting a bananna. Stray dogs wailing without one leg and not moving the next day. Funeral and ash. Families. Yellow pupiles. Black skin and the fact that being born in one of India's holiest city means you love it till the bottom of your miserable life. Life, consisting of wishes not to progress. Of staying in the very spot your karmatic ideology has brought you. Circles of good and bad deeds. (Re)Incarnation. Buddha, Dharma, Shiva, Lingam, Ganges, Parvati, Om, Shanti, Holy Cows, puyas, candles, incense sticks, chewing tabacco, cashewnuts and thali. Dhobi wahallas, chai masalas, secret passage, open message, big Bollywood, small brotherhood, crying babies, holding maybes.

Head wiggle is the gesture that describes whole India. It means yes and no, stay and go, leave and pray, take and fly away. I couldn't ignore it, more over: I became one with it very quickly. It somehow gives you the time to think. It's like fast forward option we have with technology: everything is played in the exact order, you know at least in approximate (if not exact) way what will happened and ignoring words, deeds, actions, thoughts, movements is a blasfemy on its whole bare foot in the sandy path of Mumbai.

Options. Mental pattern with its nerves like functions that enables you to test paradigms of your choices is absolutely amazing. Rikshaw for 50 rupies? Too much. I'll ask the next one. "Good Mam, you crazy, you walk to much, you pay and you drive". Calculations - 10 minutes on foot and exercise. Or 2 minutes on bicycle rikshaw and an exercise for him, plus money. "Dus rupies". Laughter from the group. Laughing from me. "Ok. If no, I go". After two steps, you get a yes or a new offer and you bargain hard. Afterwards you even help to push the rikshaw if there are three people on it so the man has an easier task to complete. You do not pay more than you said in the beginning and you say "thank you" when you get off. Sometimes you even try to convince them you're capable of driving this wheel thing with bells and colors on your own but since you're a lady, coming from Europe, basically walking cash machine they do not let you to do it. You have fun with it and you go with the flow.

Being resistant means stopping to want. With India, you cannot. Funny and misunderstood head movements exploit versions of wishes. Neglect, lack or ignoration of what you wanted some time ago now become need. Not of better Duracell but for environment where Ego, developed with such an intensity that is almost unreal or unseen and especially unwanted since the whole concept of being an Indian means feeding yourself with taking care of others, is respected.

Lal Dil (Red Heart)

2009-06-02T06:52:00.000-07:00

It's more than a month from my "coming back". And it still feels like the first time I've met Me. I hold my hand, I smile to green fields on the way to post office and in between I kind of hate rules that rule this world of ours, called Slovenia, Ljubljana. Walking on the sidewalk, and on the right side. And especially walking on the side. I like walking in the middle. In the middle of the night. On the street. Walking, jumping, smiling, saying "namaste" in the middle of the street. With the street. With the places, surrounded with something. With melos. With heart. "This is India, man. This is India. This is the land of heart. This is where heart is king, man. The fuckin' heart. ... Two hundred fuckin' languages, and a billion people. India is the heart."

I left something there. I surrendered totally. With my body, my soul, my mind and my heart. I probably started living there in the minute I stepped down from the Virgin Atlantic plane. The heat was unbearable, but the experience was invaluable. I had to take 2 layers of clothes off, I melted down in half of a second. It was like an occidentalistic view of what is called love at first sight and falling in love. Sweaty palms, shaking knees, blush on the cheeks and empty mind. There was nothing on my mind. No monkeys/rabbits/elephants jumping/hopping/walking slowly from one branch/bush/step to another, with little clouds of sayings like "what you're gonna do here" enclosed with question marks. No Devil-Angel counterfighting, no black and white. But colors! Everywhere. Hollow muscular organ in chest that keeps blood running started burning lightly, making me carry out the red part of a body part we call heart and enchanting me not to stop.

And I didn't. I'm in love. With everything She does, despite Her internal contradictions, with little steps that I made, voices I heard and missions I succeeded with, India became my heart. So yes, I can say, without hesitaton that I am heartless, ruthless Slovenian looking, feeling, seeing, searching and loving things I discovered in India, in this country.

With (another) sleepless night, ful of pictures from me, my life and my decision to go, I see why it is lovely to breathe. The pictures of my heart that keeps bumping with every second while I'm not able to move role around and whilst music from my mp3 player keeps my ears busy, my mind is totally blind. Oh!, I like sleepless nights. Even if it seems they give no solutions, answers to unxepected questions rise like spring's flowers. Opening up with every shine from the sun and introducing its leaves to water drop. And (if) I wish to fly, I want to do it now. No "Why?"'s, no reasons not to, no holding back and rationalizing things that cannot be rational at all.

Thinking adjusting (back) is an easy thing to do, puts blindfold on everyone's eyes. Ofcourse you "get back on track" slowly, but the only dilemma others - and not you - have to solve is: WHEN are you going back. But the catch is you know you actually never left.

River of dreams

2009-05-03T12:40:00.000-07:00

Subcontinent. India. Mumbai. Goa. Hampi. Ajanta. Aurangubad. Varanasi. Nepal. Pokhara. Poonhill. Gorakhpur. Golghar. Delhi. Agra. Jaipur. Pushkar. Diu. Mumbai.

And the doors closed. But my heart opened. Big time. India is running through my veins. Holy river of sparkles reminds me every day since I came home from home that I left something on the streets with countless possibilities. Something is waiting for me around the corner of the world. And it is warm. It spreeds the wings. It catches every breath I take. It holds my hands. It makes me flourish with every single tip of my toe. It makes me laugh. It treads down already passed paths and lifts the veil to greenish valleys of life. It is life.

Now, here I am, this is me. Trying to survive in the world of sudden sensations of cold that just keep going. No stopping. Rushing through corridors of what I know as freedom, sencerity, pure happiness and intimacy, race of western life tries to break the wall, climb the highest mountain I ever had in my life and flip it over into control again. But as my four-leaved clover said: you left Slovenia as dark-blue to black coloured boat. And you came back as yellow-red-orange-goldish river. I understand the metaphor now.

I got rubber stamped all over. Not just in my passport. My mind. My body. My soul. Places on Earth that connect me to the higher level of my existence automatically spread around and let me to fly. Survival tone of my past hundreed days got birdly feeling. And big sign "International Airport Chhatrapati Shivaji, Mumbai" made me scream. Inside-out, no hindrance. I want(ed) to run away. Speed it up, without hesitation, to the environment where I became what I am now.

Maybe it sounds like a cliche, maybe it also is, but saying "You either love India or you hate it" has risen up to Himalayas with answer for ten million rupees sitting underneath my skin. It's the permanent transparent tattoo but as plain as plain can be. India.

Last night, over the rainbow..

2009-04-28T08:12:00.000-07:00

Hitra, a ucinkovita opomba. Danes je moja zadnja indijska noc. Mumbai je vroc in zahteva pozornost. Izgubljala sem se po celem mestu in s stopinjami zasajala semena za prihodnji obisk.
Shubha raatri, India!

Dopoldne sem ji obljubila, da jo poiscem, ko se vracam. Ker je ni bilo, sem njenemu bratu narocila, da se ob 19h dobiva pri Leopold's. Prisla je. Mala Bona z bratcem Somnath-om. Dobila 2 kg riza, 1 kg dhal-a in odsla iz trgovine z "Cevlji? Obleka? Telefonska stevilka?" Neustrasna Bona.

Mumbajska sinagoga s svojo modrino konkurira aprilskemu nebu, ki se pripravlja na monsunsko obdobje, polno dezja. Sinje obarvana stavba na kriziscu z Mahatma Gandhi road ni le pasa za oci od zunaj, notranjost je.. pomirjujoca.

Crawfor Market. Dobis vse. Od zelenjave, sadja, zasimb, deodorantev, piskotov, do mack, pticev, mesnin in se cesa. Tale gospod je izpod kljuk za velike kose bivola pokadil svojo prvo cigareto po uspesno opravljenem delu.

Skoraj sem znorela. Ne le macke, lepe bele macke z razlicnima ockama in mladicki, starimi en teden. Tudi psicki. In hrcki. Pa morski prasicki. gosi, race, golobi, ribe, misi, skoraj vse, kar si srce pozeli. Pozeli si tudi, da bi bile na prostosti.

Slovenija, od kod lepote tvooooje... ne isci srece drugod, kot le doma... Kure. Ce so slovenske, ne vem. Vsekakor pa ne tecejo (vec).

Najvecja, najhuh zelezniska postaja v Indiji. Prevzela me je. Spet. Tokrat le nisem hitela na vlak, ampak mirno sprehodila skozi terminale.

Taj Mahal Hotel 1 in 2. Se vedno nekoliko "v skrbeh", a vsaj sije v indijskem slogu.

Ja, pa res. Nismo poskusili. Na zalost. Tako kot ne skoka iz 20m skale v Hampiju. Naslednjic, zgleda, hehe.

Z Anglezema in spansko-avstralsko-portugalsko mesanico na postaji Veraval, v cakanju na vlak. Tri ure. Krasne tri ure, kjer smo bili prava pasa za oci in bi spet lahko zasluzili ogromno vsoto rupijev, ce bi le hoteli.

Krave so res svete. Teli velikorogci so zavzemali polovico ceste, po kateri se je peljal tudi nas poln avtobus iz Diu-a v Veraval. Mislila sem, da so v Varanasiju najvecje krave na svetu. Ker so bile RES ogromne. Ampak ta dva sta zaenkrat na pozicji stevilak ena. Vol na vol - pogaca? :)

Mrtva reka, kam hitis, mrta reka, kam bezis, kje veselje to je zdaj, kje so ribe, tvoj sijaj? Zadnje jutro na plazi v Diu-u. Pooolno veselja. A nic oceana. Oseka je udarila z vso silo, pustila sled v obliki zelenih vijugic in nekako napravila pot za moj odhod.

Jutri, 29. aprila ob tem casu bom ze v Londonu. Ce bodo visje sile dopustile.

Ram-ram!

Sveta kura sveto mesto najde

2009-04-17T07:52:00.001-07:00

Kolikor sem iz Jaipurja odsla nesrecna zaradi odpovedne poroke, toliko bolj se je poznala porocna norost v Pushkarju. Mesto, le nekaj ur z vlakom oddaljeno od Pink city-ja je, obkrozeno z jezerom, ki ga krasijo ghati vseh velikosti oblik in imen, podobnih tistim v Varanasiju, popolnoma drugacno. Rajasthan ima z njim svoje ime zapisano v knjigo svetih mest in s spotovanje pravil kastnega sistema in hindujskega nacina zivljenja, spada v eno izmed tistih, ki jih mora clovek poleg Haridwar-ja, Rishikesh-a in Varanasi-ja obiskati. Ce ne drugega, zaradi karme.

Bazar se razteza od enega konca do drugega, v velikosti 2 ur okrog celotnega mesta srecas vse. Kamele, ki prezvekujejo slastno slamo, saddhu-je, s katerimi za fotografijo lahko prezivis cel dan in s capatijem posebne vrste ovekovecis njihovo prebavo. Pa otroke, ki na doma narejeno flavto s strunami zaigrajo Mojster Jaka, se cudijo mojemu oiznavanju melodije in petju ter mi sledijo vsak dan, ko pridem izza ovinkastih ulicic, kjer v Shree guest house-u z bazenom, cistim za indijsko okolje, vrocim za osvezitev, prezivim redke dele dneva.
Mojster Ajmer mi pomaga pri posiljanju se enega paketa domov, Lucky zeli nemogoco menjavo nepalskih rupijev, ki so mi se ostali in jih bom verjetno obdrzala za naslednji obisk, Poonam pricara najboljsi ginger tea na svetu za moje bolece grlo in debele mandeljcke, Manish zeli prodati zelo lepo torbico za okrog pasu, a ga v treh dneh ne uspem prepricati, da zniza ceno in nazadnje se posloviva s stavkom: "Ko bos letela z avionom domov, si bos mislila, kako neumno si ravnala, ko nisi kupila torbice, pa imela si denar!"... Bomo videli, ce se bo 'prerokba' uresnicila, hehe.
Vijay, ki je na dan najinega zacetnega poznanstva enostavno razlozil svoj pogled na kastni sistem skozi oci brahmana, pravi, da je Pushkar mesto, kamor moras NUJNO priti s svojimi starsi ali pa druzino. Misli so bolj pomembne od celotnega dogajanja, hrana zivljenjska potrebscina, narejena s strani edine ljubljene zene in otroci delezni najboljse izobrazbe. V dveh urah sprejmem njegovo 'zahtevo' po imenu 'guru' in na ulici, kjer ga srecam po soncem vzhodu, ki sem ga ujela vceraj, z zadovoljstvom ob porocnih sprevodih skozi ulice, ki v tem letnem casu niso nikakrsna izjema, prej pravilo!, zacnem dan se enkrat.

Soncni vzhod je bil.. neopisljiv. Mogoce zato, ker ga ze dolgo casa nisem uspela videti, mogoce zato, ker se je ob obronkih jezera scasoma nabrala kopica pisanih sarijev in zacela odvijati redna puja za dobro zivljenje v vseh pogledih ter kuzki, ki zivijo pred Shree guest house veselo oznacujejo svoj teritorij z glasnim lajezem okrog vodne gladine, stisnjene na minumum (tako zaradi pomanjkanja dezja kot zaradi ciscenja dna, ki poteka in bo se potekalo).

Decko, ki na vlaku skozi celotno potovanje s posebnim zvokom prodaja pani (voda), ob priblizajocih se postankih pa veselo razkazuje svoje atletske spretnosti.

Moski, ki se danes poroci. Drugace iz Mikronezije, kjer ga klicejo Derek, v resnici pa Thirtdh oziroma Stoc za prijatelje, je v dosedanjih tridnevnih porocnih obredih dobil tudi pomemben znak - henna na rokah. Monika, gospodicna, s katero se poroci, je stara 20, on pa 30 let. Gre za dogovorjeno poroko, spoznala sta se pred 15 dnevi, od takrat videla enkrat za petnajst minut in govorila vsak dan po pol ure. Videti je bil malce zivcen, pa sem ga pomirila, da nima smisla: zenska, s katero bo skocil v zakonski jarem, je dobra, zato brez tresenja!

Eden izmed porocnih sprevodov v Pushkarju, ki so se na 16. aprila kar vrstili. Danasnji dan (17. april) je namrec precej pomemben v smislu dobrega datuma in prihodnosti, zato so v rdece oblecene zenske v bodocimi zenami, cel dan preprecevale mestu spanec.

Druzina, ki me je obkolila na ghatu ob soncnem vzhodu. Porocila naj bi se z gospodicen na moji levi, v vijola srajci, hehe. Mater in sestricne so bile precej vztrajne, oce pa je le stal ob strani in si mislil svoje.

Pasji prijatelji tudi v Pushkarju pisejo mojo zgodbo.

Prepisovanje Krishna mantre na ghatu, kjer sem spoznala Vijay-a. Za pomnjenje, je bila razlaga.

Zapestnice vsepovsod. V 20 kvadratnih metrih, na vseh stenah in po vseh stropovih. Blescijo se v milijonih barvah in z vsemi moznimi kamni, zenske in moski pa ne le strmijo vanje, ampak izbirajo po posebnih pravilih. Tale je bila cisto za salo, za nekaksne posebne priloznosti (ne poroke), vecer prej pa sem bila prica 2-urnemu izboru za kombinacijo k dvema porocnima sarijema precej bogate druzine.

Chai masal. Oz. delez chai masale. Njami mnjami.

Se en dodatek za dom. Ogledalca in skoljkice. sloncki, kamele in konji. Krasijo skorajda vsako druzinsko domovanje, na ulicah pa odzvanjajo z zvokom piscali.

Zacudena nad bazenom, ki je prvi dan dobila na obisk moje noge. Prijetnoooo! Nic cudnega, da se je zelja po oceanu le se povecala, hehe.

Ze prej sem imela splanirano dogajanje okrog mojih zadnjih stirinajstih dni in veselo mu sledim. Voda bo tako, upam, kmalu dobila mesto okrog moje koze in Diu se bo izkazal za prijeten konec samopotepanja po Indiji. Sicer bi plan danes kmalu spremenila poroka, katerih clane sem spoznala na vlaku do sem, a sem si v trenutku premislila, skocila nazaj na premikajoci se vagon in spet zacela novo zgodbo - brez poroke, hehe.

Cof cof iz Ahmedabada!

BARVE SPREMENIJO SVET, POSKRBIMO, DA TAK TUDI OSTANE. INDIJA. st.2

2009-04-12T23:53:00.000-07:00

Ce nadaljujem zgodbo od prejsnjic in povem, da se je Delhi kasneje izkazal za bolj prijaznega, kot se je sprva zdelo, bo to skorajda jasno. Retoricno. Pa sploh ni. Opisan je bil kot umazan, poln ljudi in smeti, krav in nagajivih ljudi, ki prosijo. Za vse - denar, hrano in prosti cas. Scasoma sem se navadila. V ropku 5 dni ogledala celotno podrocje, ki so ga moje noge zelele videtu, naletela na fantasicno parado, polno maskiranih ljudi in se vpletla v njihovo dogajanje. Popotovala z metrojem, ki je bolj svetlec od vsakega srebra in se ubadala zzetoncki vseh vrst, brav in oblik. Predvsem pa s tistimi za cevlje in prevozna sredstva. Navduseno sem jih vrtela po dlaneh in se pocutila kot majhen otrok z igracko, ki jo nujno potrebujes, ce noces ostati bos - dobesedno in metaforicno. Hare Krishna tempelj, Jama Masjih, Lotus tempel;j, Metro v Delhi-ju, Taj Mahal ter Fatehpur sikri v Agri. Modra, zelena, bela, rumena, rdeca, Barve, ki so determinirale mojo pot do Rajasthana, kje se je vse le se stopnjevalo.

Vrocina se je pritepla v moje zivljenje in sprva sem zelela le eno - bazen, ali pa magari kad z mrzlo vodo. Znasle sem se v Evergreen guest house (ironicno?), kjer imajo v sosednjem hotelu tudi bazen, pa se do danes (1 teden) se nisem spokala pod vodno gladino. Namesto tega moji mozgani potujejo po zraku in koza nabira novo energijo pod tusem, ki je vroc in nikakor ne mrzel. Vroca voda, ki po sprehodih na 38 stopinjah celzija mocno vpliva na cevi. In ce tisti na severu Indije ob ogledu sobe zahtevajo topel tus, zamenjam! Ponudbe pod: kdor da vec, dobi manj:)

S pomocjo Janu-ja in ostalih riksa prevoznikov, ki se obcasno zagrebejo za mojo prisotnost, jaz pa nonsalantno izberem tistega, ki vzame najnizjo mozno ceno, ki jo ponudim, oci pasem na trdnjavah. Amber fort, Tiger fort, Jaigarh fort. Pa sloni, kamele, konji, opice. Pa bazarji povsod. Lepo, kvalitetno in jkvantiutetno razdeljeni po ulicah znotraj Pink city-ja (Jaipur) s sedmimi glavnimi vrati, od katerih se eno bolj sveti od drugih. Hrana, oblacila, otroska igrarija, domaci pripomocki, delavnice, pa moseje in stolpi. Krave in ogromni voli brisejo svojo pot, sprevod ob Hanuman janti-ju pa povlece medse tudi mene in na mesto migajoce, ritmicne glasbene spremljave se zlahka spustim bosa. Obcutek ob dihanju z ostalimi je enkraten. Dobim ga ze prvi vecer, ko moram na zahtevo oceta neveste sesti na voz in se fotografirati z mladoporocencena. Pa kasneje ob vseh ogledih delavnic, kjer tiskajo na tekstil, izdelujejo preproge in brusijo drage in malo manj drage kamne. Povsod je ponudba naceta z enkratno ceno, vse je unikatno, domace izdelano in primerno za katerokoli priloznost, ki jo omenis. Rupiji te zbijejo na tla. Potem stopis v roza mesto, s cenami, ki te dvignejo v nebesa in ne ves, ali je v Mcdonaldsu vse res samo toliko boljse, ali je Raj Mandir Cinema res vecji od Taj Mahala ali so trgovinice ob nedeljah po vecini res zaprte in najpomembnejse: ali je roza res roza ali pa bolj oranzna.

Danes je moj zadnji dan v Jaipurju, jutri zjutraj odputujem z lukamatijo (ne maram avtobusov, vlaki so nadrealisticno simpaticni!!!) v bliznji Pushkar, sveto mesto, kjer je prepoved jajc, mesa in alkohola bolj sveta kot je svetost sama. Ce bom pogresala natrpanost Delhi-ja in malo manjso zaposlenost Jaipurja, bom lahko povedala sele kasneje. Edino, kar zares vem (no, ali pa bolje receno: vsaj mislim, da vem), je, da barve krojijo moje zadnje dneve v Indiji.

Za konec pa le se vprasanje: kako stlacis v hladilnik slona?

BARVE SPREMENIJO SVET - POSKRBIMO, DA TAK TUDI OSTANE. INDIJA.

2009-04-12T22:17:00.000-07:00

Pomivalni in pralni stroji. Pred in po (do)koncni izdelavi. Srebrna vsepovsod in pridni delavci v delavnici.

Vceraj sem zelela McDonaldsovo jabolcno pito, pa je v Jaipurju nimajo. Sem si privoscila jagodni milkshakje. Malce sem bila.. imela sem slabo vest, ker je tako vesternizirana zadeva, ampak je bil mrzel in zelo dober. Je slaba vest hitro izginila. Shake pa tudi.

Mango, mango, mango. Se enkrat in enkrat. Rumena barva Jaipurja, ki osvetljuje ulice kljub soncnim zarkom. Zelooooooo dobro! Mljask!

Na paradi Hanuman janti je vse mogoce. Tale zivalca se je kratko malo poscala na dogajanje:)

Roza pijaca v roza mestu. Izgledalo je dobro. In slastno. In zelo konzumirajoce. Pa se nisem udelezila. To je Nenina barva, ne morem mesat stren kar tako, hehe.

Bosa in z vzklikanjem "julelah" sem mogla voditi eno izmed skupin na paradi. Ponosno, na zacetku z malce zadrzkov, a ni trajalo dolgo, ko sem vzljubila tole plesno dogajanje okrog. Zenske so me kar potegnile medse, cudovito!!!

Sladoled, po deset, kdor ga kupi, se zastrupi, kdor pa ne, ta umre! Tukaj tole ne drzi! Vse je bilo zastonj. Indijci so ob zastonjskih stojnich pohojali drug drugega.

Siva. Moj najljubsi.

Postni nabiralniki, ki krasijo ulico. Rdeci je tisti, v katerega vrzem posto za Slovenijo!

Barvanje sarijev, tradicionalnega zenskega oblacila v Indiji. Traja precej casa, susi se precej casa, na koncu pa izgleda fantasticno. Zelo seksi, ce se vprasa mene.

Amber for in palaca na vrhu, za katero bi mogla po vseh pravilih placati 150 rupij, pa sem se po pol ure pogovora z nasmeskom odpravila na dveurni ogled zastonj. Lepo. Zelo lepo.

Krishna me je, ne le peljal od templja do templja s svojo rikso, za nizko ceno prevoznistva sem si v zameno ogledala tri trgovine - preproge, kamni, tekstil.

Krishna s svojim zvezkom pohval in dozivetij ljudi, ki jim je razkazoval Jaipur.

"No money, no funny!"

Moj prvi sari. Za pokusino. Kasneje sem se prav udala v usodo in jih nasla precej.

Izdelava materiala za block-printing na tekstil. Osupljivo natancno in potrpezljivo!

Prvi vecer v Jaipurju. Po vecerji sva z Janu-jem odsla proti mojemu hotelu, na poti zagledala tole, ko sem vzela Nikona v roke, so me zapazili in sledilo je poziranje. Nisem hotela zasenciti mladoporocencev, in upam, da jih nisem. Bila sta tako.. tiha.

Water palace in moje rozice za dobrodoslico v Jaipur.

Prvi koraki v Pink city-ju so se zaceli ze na zelezniski postaji. Roza. Kakopak.

Ne vec lacna kamela, ki je strogo gledala v daljao pred vhodom v Taj Mahal.

Belina. In milina. 2 uri sem samo strmela. Navdusuje in... vsaka beseda je odvec.

Gospod riksa, na poti do Taj Mahala. "Cow on the street, riksha druiver on the corner, beautiful Agra, want to see my shop?" :)

Fatehpur sikri. Cevlji, cevlji in se enkrat cevlji.

Zidek s trakci zelja v moseji znotraj kraljevega dvora v Fatehpur sikri. Ce jo imas globoko v srcu, se bo zagotovo izpolnila. Tako pravijo.

Varnostnik moseje.

Pred vhodom v kraljevo mesto Fatehpur sikri.

Nekdo je skakal. Spomnila sem se na Hampi in jezeroi, kljer mi skosk iz 20m skale ni bil pisan v zivljenje. Vendar tegale sem z veseljem izpustila. Prevec zeleno:)

Delhi. Cevljev na milijone v bazarju Karol Bagh.

Hare Krishna tempelj v Delhi-ju.

Lotus tempelj v Delhi-ju. Vooooooooda, bazeeeeeen. Ki pa ni za kopanje. Sestavljen iz devetih enakih, delujejo kot hladilni sistem za dvorano znotraj. Bahai house of worship je... tiha. In mrzla. A topla v srcu.

Zelena je nova roza. Delhi je poln opozoril za cistejse okolje.

Prvi dan v Delhi-ju. V celotnem potovanju do tega dne nisem imela tako umazanih nog.

Napis na ulici do Delhi gate.

Na ulici. Licno zlozeno.

Delhi. Prva prava parada, ki sem ji bila prica v Indiji.

Jama Masjih, Delhi. Kratke hlace, Manuela? Na-a. Bilo je vroce. v temle kostumu se toliko bolj. A za ogled moseje, ki sprejme 20000 ljudi... je bilo vredno. Cena za fotoaparat: 200 Rs.

Why like this, Didi?

2009-04-02T23:18:00.000-07:00

Rozice, ki pri nas doma rdecijo samo okrog bozicnega casa, v Pokhari osvetlijo balkone na vsakem koraku. Rdeca je se bolj rdeca kot ponavadi in ko vprasam, kaj za vraga pocnejo z njimi (ker nase doma ostajajo take zive samo nekaj casa, potem pozelenijo in se ne vrnejo v prvotno stanje niti naslednje leto ob "pravem casu"): ZAJTRK. Ob 7h zjutraj veliko vode. Super. Bom poskusila:)
Takoj naslednji dan sem se izbockala iz sobe in sla v solo izvedbi (decka sta se potepla po mestu) obkrozila jezerce, vdihnila malo zraka in ugotovila, da tukaj je veliko vode. Dobre vode in vode, v katero vsi s straniscnih ponjav spuscajo svoje odvecne stvari, hehe. Nisem se hotela ukvarjati s tem, tako, da sem rajsi posnela nekaj fotk, pojamrala gospodicni iz Anglije, ki se je pripravljala na treking, kako je bilo z naso prvo izvedbo (in ko se nismo vedeli, da bomo sli na drugo, jeeeej, ampak smso sliiii, hahaaa!!), dala nekaj nasvetov in odsla domov. Lacna.

In spet dez. Nevihta, tokrat zelo temno nebo, v ozadju na hribu pa beeeeela, se bolj bela stupa kot so bela nebesa. Ljudje so skladno s tem po vsej glavni ulici hiteli pospravljati jakove sale, pashminine rutke, maske, cevlje in vso mgooco prodajajoco se opremo za treking. Zadeva ni cisto nic drugacna kot v nasem preljubem Ankaranu, ko se spustijo prvi bolaki, kukusinci zacnejo dobivati podobo kokona, v katerega se skrijejo vse stvari, ki se drugace blescijo. Nevihta se je hitro polegla, polegla pa se je tudi nasa lakota v ze tretjic obiskani restavraciji Be happy. Odlicni zrezki, odlicna postrezba in kakovostna druzba. Pet od petih tock.

Omri kar ni in ni mogel preboleti svojega obolevanja, z Elijem pa sva zelela na treking, VShai agenciji nama je Sasi spet priskrbel vse potrebno za na pot in vsa navdusena sva 24. marca koncno odpeketala na treking imenovan Poon Hill. tokrat najin nosac ni bil Babu-Ram, ampak Surya. Majhen mozic, ki se je vseh pet dni delal norca iz naju, ker smo ze prvi dan ugotvili, da prejsnjic dejansko sploh nismo bili na Hhandruk-u, ampak 2 uri nizje. Auc:) Prilezli smo vsaj do Kimcheja (vmesna postaja) in seveda se takoj vpicili v svetovne zastavice. Nikjer slovenske, le tista iz bivse Jugoslavije, Eli je bil zadovoljen, da je izraelska vidna. Bum po bradi:)

V petih dnevih smo imeli vse. Vrocino, za kratke hlace, oblacnost, za dolge hlace, nevihto - ker nisva imela dobrega obcutka v enem izmed pocivalisc, smo se odpravili naprej, po poti, ki je ze od zacetka lepo govorila, da dve uri ni nikakrsnega postanka, sama ljuba djungla. Mokro. In mrzlo. Pa same stopnice. Mislila sem, da drevesa govorijo z menoj. Bila so zadovoljna, da nekdo kljub cudnemu vremenu hodi mimo njih,m pozdravlja njihova srca in ve, da uzivajo v dezevnih kapljah, ker le tako lahko zivijo naprej. Listje je pozelenelo v pol minute, voda se je zlivala z vseh strani - iz neba, iz potokov, pod nogami. Vse je postajalo blatno in obupno. Ko sem ze mislila, da ne morem vec, se je Eli izza ovinka prikazal in rekel: tukaj smo. Seveda sem vedela, da je prvoaprilska sala. Pa ni bila. Le 25 stopnic me je locilo od toplega kamina v Bhaisi Kharki, dobri hrani in domacem pocutju, tako, da je mestece dobilo najboljso oceno v celotnem trekingu.
Z dnevi se je stopnjevala tudi napetost. Vedeli smo, da je treba nadoknaditi izgubljeno in 8 ur hoje na dan, po terenu, ki ni ravno macji kaselj (vsaj ne za vse: priznam, skoraj vsak dan sem si vsaj enkrat rekla, kaj mi je tega treba, ker so moja pljuca zacela dobivati podobo balona, ki se ne napihne kar tako), izcrpa duso in telo. TODA: ko prides do cilja, tvoje srce skace in dihas z neizmerno mocjo. Nic vec bolecin, hoces samo smeh, sreco in veselje. Pa toplo banjo (pobozne zelje) in dobro hrano. Vsakic ves, da je vredno. Ko se po snegu prikrades izza ovbinka in na hribu, ki te locuje od zadnje tocke trekinga, ki pelje le se nazaj proti Pokhari, zagledas budisticne zastavice, je zgodba popolna. Plapolale so v vetru, uresnicevale zelje in jaz... jaz sem uresnicila svojo. Dobila sem fotografijo. Ker sem svojezastavice pustila v Pokhari, je Eli iztrgalk iz svoje rutke en koscek in privezal svojo. Lahko bi rekla, da je bil vrhunec. Budisticne zastavice in jaz. Tik pred nevihto. Ce bi slika lahko govorila z glasom, bi tukaj igrale piscali.

Kimche in slavna Jugoslavija.

Po pripovedi domacinov jih je nekdo pustil za sreco. Naj jih vzame nekdo, ki jih potrebuje.

Pa nisem vedela, kaj me caka naslednje jutro. Sneg. Do kolen. In vidljivost celotnega gorskega obroca ze ob 5h zjutraj. Do Poon Hilla smo zlezli ob 6h. In zadrzevali sapo. Ne le zaradi hladu, ampak zaradi vsega naokoli. Ogreli smo se s chaiem masalo, jaz sem poskakala naokoli kot mali zajcek in zelela, da me nekaj zamrzne, ker tole je cisto prevec. Ne more biti boljse kot to.

Na vrhu Poon Hill-a srecna in ekstaticna. Znaka nisem podrla, da bo jasno:)

Se isti dan smo imeli plan. Jasno je bilo, da 8 ur hoje ne bo nic. Prispeli smo v 7,5. Sama ljuba pot navzdol. Mimo vasic, ki zivijo med gorami, ki dihajo gorski zrak in vedo, kaj pomeni imeti mir. Nikakrsnih avtomobilov, le ljudje, ki sposrtljivo nosijo pletene kosare, polne vsega ljubega, kar se potrebuje za zivljenje. In ves, da garajo, delajo trdo in "namaste" pomeni veliko.

Vsem turistom, ki se vracajo v nasprotno smer, zazelim srecno pot, ker revezi ne vedo, da jih caka 5 ur stopnic, same ljube poti navzgor in mislim si: hvala bogu, da nismo sli iz druge strani navzgor. V prvem dnevu bi ostala brez nog in v bolnici:)

Pogled na gorsko verigo mimo polja s klasjem (nekje med Poon Hill-om in Tatopani-jem).

Na vrhu, Poon Hill: jaz, Surya in Eli.

Pot nazaj je sla pocasi. Najprej 2 uri z jeepomk, potem 8 ur z avtobusom. A voznja na vrhu se je spet izkazala za pravo dogodivscino. Lahko sem razdelila del svojih solskih svincnikov (tudi takole, kar mimo grede) in bila srecna.

No school pen - no problem! Hehe

Pocakati je bilo treba na umik demonstrativnih nepalcev (komunisticni stranki vs. vlada, prava mala stala)...

V Tatopani-ju (pomeni: tato=vroce, pani=voda, torej: topli vrelci) sva najprej spila pivo in Coca colo, potem pa smo vsi prisleki iz Poon Hilla v vodi 40 stopinj odmakali svoje razbolele nozice (tudi tiste od tretjega padca, ki je bil zaresen - tak, z modricami:))

Vrniti se v Pokharo po 5 denh je bilo cudno. Drugacna energija, ljudje veliko bolj resni. Treking je bil odmor od vsega evropsko-nepalskega. In zato je norcevanje iz domacega izdelka (glej spodnjo sliko), nujno. Nisem si mogla pomagati. Inf otografija je grozna. Lastnica trgovine je skoraj padla po tleh od smeha, toliko sem se vrtela, se bolj pa je bila verjetno jezna, ker nisem nicesar kupila. Ce je bila pa neusmiljena s ceno, kaj jaz morem. (Ja, v Nepalu je barantanje malo tezje)

Tole je DOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOLGO pricakovani zajtrk. Lassi in moj najljubsi rogljicek s cimetom. Elektrike zjutraj skoraj nikoli ni, zato hladilniki ne delajo, lassi pa mora biti hladen. Ko sta Eli in Omri odkrila zadevo z lassi-ji ne glede na urnik, smo odkrili Ameriko. No, v resnici dober lassi v veliki kolicini, hehe.

Isti vecer se All that jazz bar z zivo izvedbo, prijetno atmosfero, odlicnim bobnarjem in nekoliko egoiticnim basistom.

Pot iz Nepala nazaj v Indijo je prinesla nove zamisli. Vsaj za vecino potujocih z nama v avtobusu. Ko se je temperatura nekoliko dvignila, ni bilo razloga ostati v skatli, ampak pristno dvigniti se in uziti razgled.

Trajal je precej dolgo in se koncal precej klavrno. V Buthwalu smo se morali izkrcati (kot pricakovano), ker so demonstracije zahtevale zrtve in turistom ni dovoljeno preckati meje z avtobusom. Po doolgi voznji, s sitnimi mislimi in lacnim zelodcem, sva po 15 minutah uspela najti rioksarja, ki naju je za 300 rupijev (pa se to je prevec, ampak dobro) 3 ure s svojimi mocnimi nogami vozil do meje (Belahiya), kjer sva pojedla vecerjo, nasla taksi do Gorakhpur-ja in v hotelu s svetovno sobo, za katero sva placala prevec, a druge so bile scurkaste in brez tusa (postala sem precej zahtevna in precej trda pogajalka, ni slabo, ni slabo) naredila plan za jutri.

Konec voznje z avtobusom. Od tu naprej riksa do meje z Indijo.

Gorakhpur, zelezniska postaja, na katero sem se vrnila naslednji vecer ob 23.45, vlak do Delhi-ja, Eli pa ob 21h, vlak do Haridwar-ja.

Plan je bil: poslati mojo kramo domov, ker je zasedala kolicino 10kg. Uspesno. Po 3 urah (zahvaljujoc ZELO prijaznemu usluzbencu na posti). A obcutek sem imela, da sem 500kg lazja. Nadalje: najti skatlico za zobno scetko, termo flasko za chai in kaksno sladkarijo. Pa bankomat. Vse uspesno. Vecerja in razdelitev na dva pola. On je odsel proti Rishikesh-u, jaz proti glavnemu mestu Indije.

Moj paket pri krojacu, v izdelavi za posiljanje domov.

DELHI z velikim d. Mesto, ki te posrka vase. Mesto, ki izpije moci in ima, hvala bogu, tudi prijazne ljudi na zelezniski postaji. Dobila sem dva rupija za spomin, tri karte za nadaljnje potovanje in bolecine na ramenih zaradi ruzaka: goro potrpljenja, ker sem komaj nasla sobo za prenocit in obupne bolecine v grlu, ki jih poskusam odpraviti s strepsils. Pa nekaksno otoznost. Ker sem sama po stotih letih.

Znasla sem vsekakor se, internet je za spremembo dokaj hiter in kar moram narediti zdaj, je pogledati Red Fort in Jami Masjid, iti na New Delhi zeleznisko postajo in pocekirati, ce je z eno od mojih kart res vse v redu in najti nekaj dobrega za jesti (priznam domaca medgorska hrana me je razvadila...).

Zelezniska postaja, ki je ugledala moje oci po 16-ih urah, Old Delhi.

Veliko mesto z velikimi obljubami. Svetlikajocim metrojem (cudo tehnike, res, sofisticirano do amena) in ljudmi, ki so pripravljeni pomagati, cetudi te zato trikrat obrnejo okrog mezinca in prehodis kilometre, ki so nepotrebni, ampak zaradi njih prides do cilja.

Zakaj tako, Didi? Ker je vredno.

What to do? Go to Kathmandu.

2009-03-20T08:48:00.000-07:00

Pocasi se dalec pride. Tale mala sefica to ve.

A si tu tut not paduuu?

Zgodba oz. rek iz naslovne vrstice se ni popolnoma uresnicila. Smo pa na koncu koncev pristali blizu Kathmandu-ja. v Pokhari. Mestecu, ki ob prvem posedanju na plocniku pokaze cestno zgodbo z zbitim motoristom in temperamentnimi nepalci, ki vsi v eni sekundi skocijo v kup in pomagajo z besedami zbiti na tla motorista, ki je prej zbil biciklista. Ocitno se tudi tukaj vsi drzijo reda. Pesec pod biciklistom, ta pod bicikl-rikso, ta pod avto risko, ta pod tovornjakom in tovornjak pod kravo/bivolom. V Indiji namrec nisem bila prica nobeni avtomobilski ali drugi cestni nesreci (ce ne upostevamo specih krav poleg trobelj in mrtvih mladickov psov) in tole je bilo pravo presenecenje.

Pokhara se je zacela kazati ze z mejo Indija-Nepal. Mir, gore. In na dvanajsturnem avtobusu do nebes med gorami sem zacela misliti, da sem v Sloveniji. Majhna sprememba okolja in ze sem bila skoraj doma. Veeeelika in cista, turkizna nepalska Soca, ki je bucala pod se nezgrajenim mostom. Sladki, ravnokar peceni obrocki, ki so spominjali na flancate iz Toskega cela. Pa rogljicki. Francoski rogljicki iz Interspara. Ter cela glavna ulica Pokhare. Mestece, ki lezi ob krasnem jezeru je stirim parom ock po voznji na lokalnem avtobusu prinesel pravo olajsanje. Plocnik je bil po stiskanju in zeloooooo majhnem osebnem prostoru prva tocka, na kateri sva z Eli-jem mirno pocakala na Majo in Omri-ja, da sta nasla novo domovanje. Opazovanju ni bilo ne konca ne kraja. Preseneceno sva ugotovila, da tukaj metati na cesto stvari ni manira. Kosi vseh barv in oblik prevladujejo povsod po cestah. Krave so ravno tako svete, svojo pot uberejo kjer jim pase. Nekako evropsko je. Ali pa tako zelo drugacno, ker je bil Varanasi po deseti uri zvecer cisto tiho, tukaj pa se je se po polnoci slisala ziva glasba nenepal;skih korenin. Zivi bazar z nestetimi trgovinicami in elegantno izpopolnjenimi koticki, ki kar vabijo in so prava pasa za oci. Ter nepopustljivi trgovci. To ni Indija, kjer ceno najprej spustis za eni cetrtino, da prides na koncno ene tretjine. Tukaj so precej trmasti, pa vztrajni in malce drazji. Vseeno, ali pa mogoce ravno zato se tudi dobi vse, kar si srce pozeli. Deke, pokrivala, denarnice, bunde, kartice, knjige…
Prav nic cudno torej ni, da smo zadeve za trekking, ki je bil povod za prihod v Nepal, uredili na enem mestu v enem dnevu, naredili fotografije (prava mala mojstorvina tale photoshop. Gospa v fotostudiu, ki mi je prodala 4gb kartico za 1500 NRS – 15 eur – je na koncu popustila, ker se Eli in Omri nista strinjala s fotografijo na zaslonu in predlagali smo, da ju jaz poskljocam, ona pa naprinta. In je bil volk sit ter koza cela), kupili bunde, sale, rokavice, cevlje in ob polnoci vsi utrujeni samo popadali v posteljo Pushpa guest house-a.

Ce bi vedela prej, da se bom dejansko spravila na pohodnistvo, bi morebiti prinesla kaj svojega. Tako sem bila vsa nepalska. Bila? Da, preteklik je v uporabi. Ko smo z dovoljenji in nosacem po imenu Babu-Ram izpred Shai agencije pred tremi dnevi s triurno zamudo (tudi zaradi moje spet pojavljajoce driske!), ker je bilo malce komplicirano v en ruzak spakirati vse stvari, ki smo jih zeleli vzeti s sabo trije ljudje, vsi zadovoljnih obrazov sedli v taksi do avtobusne postaje, od tam zbarantali prevoz skozi ovinke, trajajoce eno uro, do zacetne tocke trekinga (Naya Pol), ki naj bi vodila do ABC (Annapurna base camp), si nihce verjetno ni predstavljal, da bomo danes ze nazaj. Presenetilo nas je slabo pocutje Omrija in z nekoliko grenkim priokusom smo prisli nazaj. Tam smo pustili vse. Zelje, pricakovanja in veselje. Z vsakim ovinkom, ki mu je sledilo se na milijone stopnic navzgor in priblizevala prva trekking nevihta (usli smo ji za picle tri minute), je prislo se vecje presenecenje. Vec strmenja, bolj odprte oci in radovedne zenice.

Eli na tocki, kjer se moras pofockat. Sele zacetek. Manuela je podpisala papirje, hehe.

Nas nosac - Babu-Ram. topel clovek z 26-letno tradicijo trekinga in jasnimi ocmi.

Navezala sem se na lokalne otrocicke. Predvsem na deklice, ki so najprej v solski uniformi, nato pa v domacih oblacilih pod hribckom, iz katerega smo zjutraj uzrli soncne zarke in mogocno South Annapurno, cez dan hodile s kosarami na hrbtih in hitele v solo nekoliko stran, zvecer pa skupaj z decki igrale igre s kamencki in se nastavljale fotografskemu objektivu mojega Nikona. Moje srce je ostalo tam. Ce bi lahko, bi ostala tri mesece. Edino, kar bi mi to preprecilo, je denar, ker nikjer ni bankomata, cene pa visoke (za nepalsko-indijske razmere). Obcutek, da sem na drugi strani sveta in delim sreco s temi umazanimi rokicami, ki se razveselijo cokoladnega Oreo piskotka, podarjenega s strain izraelskega gospodica ali t.i. solskega svincnika je…. Je.. nepopisen. In neopisen.

Eden izmed izdelkov gospodarja - bambusna kamera. Kapo dol!

Jutranje sortiranje rizevih zrn.

Lokalna frajerja. Debelo uro sta zaposlovala mojega Nikona.

Piskotki in se enkrat piskotki. Pa neskoncen nasmeh ob sladkosti.

Ocala meni, ocala tebi. Rokice tako, taka in drugacna poza. Prvi vecer. Krasne gospodicne. "Mz name is..." "and I am ... years old.". Srcice. Od 5-13 let.

Vasica na “hribu” ima enostavno zivljenje. Jutranje sonce, glasne vecerne nevihte z bliskanjem in mocnim vetrom, ki nosi pesek sem ter tja in Jurrasic park ograjo, ki brani leteco zogo odbojke. Veeeeliko solo in mocnimi zenskami ter neustrasnimi deklicami (glej fotografijo stevilka 1. Bivolja samica je bila ogromna. Deklica pa je imela, ocitno, ogromno moc).

Frajer od vceraj je postal se vecji frajer danes, ko nas je spretno premagoval v igri s kamencki.

Kosarka brez kosa. Zadeni vrh kola in tocka je tvoja.

Gandhruk s svojima gospodarjema, ki ne le dobro kuhata, ampak tudi izdelujeta okrasje iz bambusa, pogledom na s snegom pokrito in vcasih oblaki zakrito goro v ozadju Beverly Hillsa in pod zvezdnatim nebom s svojo Super view hisko ostaja prva in zaenkrat zadnja postojanka na trekingu po Nepalu, kjer se je pomlad ravnokar zacela prebujati. Cvetovi na drevesih, polna stopnicasta, terasasta polja in veliki, pisani metulji. Pa pasji mladicki, precej drugacni od indijskih.

Cebelji panj.

V vetru poigravajoci metuljcki.

Neskoncna terasasta polja. Utopijo misli in pustijo, da dihas.

S sedenjem v internetnem koticku stevilka osemnajst zaenkrat zakljucujem zgodbo o razmigavanju. Ce bo le moznost, jo sibnem pod Himalajo. Tokrat zares!

HAMPI-ELLORA-VARANASI 2

2009-03-12T00:11:00.000-07:00

Domaci otroci v znacilni srebrni barvi po obrazu, ki so prvi potrkali na vrata guest house-a in odprli "sezono" norenja.

Kane

S francosko, ze izpod tusa, gospo, medtem ko sem jaz svojo umetnino nosila se kaksni dve uri in se potem preceja zabavala v kopalnici.

Holi v Varanasiju z maskro Manuelo, ki se je precej vzivela v dogajanje. Ce sem zamudila pust, lahko recem, da sem nadoknadila.

Fantasticne barve. Prisel je iz ulice, takole mavricen.

Vsi v Singh guest house prisoti in prisebni pri dogajanju

Puja na glavne ghatu ob reki Ganges na dan pred holi-jem, torej 10. marca ob 19h. Svecke, kadila, disave in pomeni, obdani z ritmi Indije vse okrog nas.

10. marec 2009: mala nema Jaya naju je z Omrijem popeljala po ulicah Varanasija vse do prvih 5 ghatov, dobila sva oznacbo zelene barve pred vstopom na prvega in veselje ob nekaksnem iniciacijskem obredu, ki nama ga je pripravila, je bilo nepopisno.

Tri kamnite in tri mesnate figure v Ellora templju. Tekmovanje za najboljso izvedbo se vedno trajal. Svoj glas lahko oddate na moj e-mail naslov do vkljucno 20. aprila 2009 :)

Varanasi. In moj mali preljubi ISKCON (Kare Krishna) tempelj.

Sredi najozje ulice v Varanasiju. 2 metra naprej nisem vec posnela fotografije. Razlog: v kletkah zivi piscanci, izven njih v rokah mesarja cvileci, desno od njega poskakujoce glave in v kosari malce stran pripravljeni za obed.

Zelezniska postaja ob prihodu (6 zjutraj, 10. marec 2009)

Daulatabad in midva z Eli-jem na mostu, pod katerim je zivo zelena tekocina definitivno izgledala kot strup. Drzala sva se ograje, da ne bi slucajno padla dol, Omri pa je bril norca.

Daulatabad in trije popotniki s kraljevim topom, ki sije pod soncem v blizini Ellore in Aurangabad-a.

Dva smesna turista, ki sta skusala uotoviti, koliko je ura z gledanjem v sonce. Eli in Omri, seveda. Rajasthan v Hampiju. Tradicionalne lutke z gospo, ki oblada rocne spretnosti. Ko pridem do Rajasthana, se naucim tudi to, ce ne, kupim vsaj marioneto!

Nosil je majico, brez vednosti pomena napisa. Dobil jo je v dar od nekea poljskega turista in ker mu je bila tako pri srcu, je se vedno tu. Poskusila sem razloziti pomen in upam, da uspesno.

Madn in Gali s svojima priljubljenima instrumentoma sta v 6 minutah ogrela mojo duso z nepalsko serenado sredi ulice na zadnji hampijevski dan, ko so drui hitgeli po nakupih. ...

Zdelo se je kot pravljica o lane tigru, ki smo jo slisali na skalah Opicjega templja. Potem so plezalci rekli, da so videli hijene in geparda. In potem je prisla se zgodba o krokodilu v jezeru, kjer so se namakali. In v pol sekunde izginulem psu. Malce skepticni smo skakljali v zeleno vodo in napeli oci vsakic, ko je mimo priplavalo listje, a brezuspesno zapazenega krokodila. Na sreco. Bi bila pa dobra fotografija, sigurno.

Nezno, ljubi me nezno.... a a a a a a a... Te cvetlice so (bile) povsod po Hampiju. Tudi na poti do podskalnega obrednega templja. In Eli si je dal duska. Jaz pa tudi. Vse za dobro fotko :)

Tempeljska zenska ob jutranjem opravilu.

"Mala" Lakshmi (tempeljska slonica) ob jutranjem kopanju. Uzitek in pol. Tako zanjo kot za opazovalce. Palica, ki strli izza zepa njenega skrbnika sicer pove veliko, a pustimo to ob strani.

Bliznje jezero. S skalami, se razume. S takimi, iz katerih se lahko skoci. Tale (20m) je prepricala celo mene. Omri je rekel, da bo skocil, ce bom skocila jaz. Seveda sem hotela. Pa je bilo malce nemogoce priplezati do vrha, tako, da sem to adrenalinsko zahtevo prepustila indijskemu norcku, ki je v enem dnevu skocil ze trikrat. V zadnje s pekoco ritjo, hehe.

Michal, cudovita deklina iz Izraela, s cilomum po jutranjem "sprehodu" do Monkey templa, ki je zahteval pocitek. Rocno izdelana skrinjica za prenos te kadilne napravice je bila izdelana nekje v Jaipurju in je prava mojstrovina.

Estrella ob deljenju svincnikov mladim ucenjakom. Strogost je bila prisotna, a na koncu so vsi dobili vsaj enega.

Z deklicami lokalne sole. Ponosne so razkazovale svoje tablice, na katere pisejo in s copki opletale po 5 kvadratnih metrov veliki ucilnici brez stolov in miz, a z licno, v vrste razporejenimi torbami urejenim prostorom. Prave sarmerke, kaj naj recem.

Ena izmed spretnosti indijskih deckov. T.i. buguri (izgovorjava: bgri), oz. po slovensko: frtavka. Navij vrvico okrog, potegni, vrzi v zrak, zaobjemi z vrvjo, vrzi v zrak in bodi spreten ter frtavko ujemi na dlan. Spretnost, ni kaj. Se ucim, se ucim.

Del podzemeljskega templja, v katerem smo si ohladili noge. Zares caroben. Igra svetlobe.

Mangov sladoled, ki je letel v reko. Dober izgled, slaba notranjost. Smeh je bil mocno prisoten zato, ker okus niti slucajno ni bil mangov, jaz pa sem navalila na lucko kot nora. Bljak. :)

Omri v Shiva templju.

Majhna lutka, ki je pritegnila mojo pozornost takoj, ko smo stopili v restavracijo z imenom Mango tree (ime je dobila po mangovem drevesu, pod kateri se nahaja). Prijazna puncka, ki bi ji, ce bi bila moja lahko dala ime Lucy. Pozdravlja obiskovalce in se guglja v ritmu indijskega vetrca.

Podzemljni empelj na drui strani reke, kjer smo si po dveurnem sprehodu po soncu odpocili glave in ohladili nogice.

Mojster s kobro. Problem je le v tem, da njihovi zobki niso vec tam, kjer bi morali biti in ugriz ni nevaren, kar zmanjsa napetot situacije. Jih je pa lepo gledati, kako se, hipnotizirane, gibajo v ritmi piscali. Za napitnino sem vseeno vztrajala, da zapre kosare, preden mu placam, hehe.

Dva samana na ulici Hampi bazarja in neka deklina vmes, ki se dela, da ve, kaj pocne.

Banane, banane, banane. Vsepovsoid. Plantaze banan. Ce jih kupis na mestu, kjer rastej, dobis eno za en rupi, celo vejo za sto rupijev. Ce jih kupis na trznici, stanejo 5 rupijev/kos. So pa v vsakem primeru slastne. Ce zaradi velikosti (mahne so, pribizno polovice tistih, ki jih navadno najdemo v Sloveniji), nisem se strokovno zakljucila.

Skale, na katere smo radi plezali ob vecerih, soncnem zahodu. Ko se je Estrella odlocila, da bo poskusila s plezanjem (dejansko, prao, profesionalno, s cevlji in to:)), sva na drugi strni zaslisali didziridu in hang. Konec s plezanjem, skok k Edwinu in Cirusu in wow. Vec o zvoku, ko pridem domov in pritisnem play.

Opice na poti v Monkey temple (Hanuman temple). Ce imas banane, das banane. Ne branijo se, o ne ne ne, prav nic.

Hanuman dance pred enim izmed templjev na drugi strani reke. Decek z opravo in pol, z dveminutnim sov-om, vrednim ogleda in sluha

Estrella se uci tradicionalnega porocnega plesa pred nasim Goan corner z damami iz bliznje vasi, ki vsak dan prihajajo na obisk, prinesejo sadje in pokazejo svoje spretnosti.

Skupinska fotografija po uspesno prebrodenem blodnjaku skal, ki nas je pripeljal do podskalnega templja. Trije na fotografiji ne sodelujejo pri neumnih pozah/obrazni mimiki :P

HAMPI-ELLORA-VARANASI

2009-03-05T07:06:00.000-08:00

Hampi je poln. Casa. Ki stoji. Zares stoji. S skalami, kamni, a rekami, ki tecejo in akajo na goro dezevja, ki pocasi prihaja, da se bolj pozeleni okolico pod modrim nebom.

Avtobus do sem je bil norija, a ko smo prispeli, je bilo vse vsega vredno. Nevidne hiske izza palm, toplina domacinov in odlicna hrana takoj za zajtrk. Ugotavljala sem, ce je to raj na zemlji ali spet samo sanjam (v Indiji se sanje vedno znova in znova ponavljajo). Sem se uscipnila. In ugotovila, da je zelena se bolj zelena, da ne gre le za marketinsko potezo, kjer se stvari za zelen ucinek le potencira. Da obstaja dobra stran obkroznosti z ljudmi milijontih moznosti, ker potem vse bedne tezave z drisko izginejo (Sharmila, god loves you and you know that!:)) prej kot bi si clovek sploh lahko mislil. In ceprav sem prezivela tri bedne dni z lakoto v zelodcku, mokrimi brisacami in vsemi disavami okrog in vednostjo, da ne smem jesti, ker se bodo stvari le se poslabsale, kaj naj recem: bilo je vredno.

Potem sem sele zacela raziskovati. Templji tu in tam. Vode spodaj in zgoraj. Smeh izza in poleg. Puje (daritve) v tempjih mesta ali pod skalami na vrhu hriba. Listi in kocice nad vsem ostalim svetom in obcutkom aladinove preproge. Pareca vrocina s stopnicastim vzponom, ki se ob moseji prelevi v senco z obozavajoco milino hladu. Zanic mangov sladoled, ki je bil potisnjen nazaj tja, od koder je verjetno prisel (reka), a se ne damo. Bazar brez zelenjave, tako, da sem svojo korenckovo solato z limono in medom dobila sele po 5 dneh. Barve, barve in se enkrat barve. Banane zelen in rumene, majhne in velike. Ogromne, sladke papaje in majhne lubenice, da ne omenjam miniaturnih limon na eni ter ogromne slonice Lakhsmi iz glavnega templja, ki s svojimi ocmi sporoca 32 letno zgodbo, za katero se vsako jutro in vecer zdi, da jo skusa odplakniti reka, v kateri se kopa, a zaman.

Pripoved nadgrajujejo kamnine okrog guest house-a z imenom Goan corner. Plezalci vseh vrst, s tempeljskim tigrom na celu. Kobre, gekoni, opice. In lokalni (ter domaci) psi, cez katere vsi stopamo, jih crkljamo in ne pustimo, da lezijo na nasih nogah. Indijske igre, ki se jih ji treba nauciti in prenesti domov, izraelska prehrana (za obliznit prste, svaka cast!; nasla sem celo nekaj zelo podobnega dzuvedz rizu) in barantanje za nizje cene (150 namesto 400, dobro delo). Krojaci, ki naredijo hlace po meri za 150 Rs (priblizno 2,5 EUR), posta v zadnjem kotu glavnega centra mesta in kopitarji. Tokrat bivoli. POVSOD.

Ker smo se ujeli z druzbo iz avtobusa (bilo je res kot na solskem izletu), tukaj ni nikakrsnega problema planiranja. Zgodaj ustati, da ujamemo soncni vzhod. Pa naj bo to ob 5.15 z Edwinom in Simono ter cudovitim zvoki hang-a, ali z Michal, Eli-jem, Omri-jem in Samuel-om v Opicjem templju na vrhu hriba, do katerega je potrebno prehoditi 574 (po mojem stetju 586) stopnic.

Tukaj je se lokalna sola. Dan, v katerem sem skocila do lokalnega slapu, je prinesel srecanje s cudovitim deckom po imenu Vinajak. S srcem me je povabil na solski obisk v ponedeljek in lahko si samo predstavljate navdusenej 40 otrok, ko smo prinesle svincnike. Dobile milijon povabil, eno uresniceno (z najboljsim chai-em, kar se ga pila v Indiji), srcne zelje in mocan vtis. Kljub pomanjkanju pisal so vsi hrepeneli po tistih za v solo. Pravih svincnikih, s katerimi se pise v solske zvezke. In vnel se je mali malckasti prepir, a je uciteljica s trdo roko (dobesedno) vse skupaj resila v pol sekunde. Auc. Boli.

Vrocino (v povprecju 38 stopinj cez dan) v popoldnevih premagujemo z obiski okoliskih vasic in kopanjem v umetno narejenem jezeru, kjer stoji skala, visoka 8 metrov, najprimernejsa za skoke. Adrenalin. Auuuuuuuuuuuu, fantasticno. Potop v vodo je kot ponovno rojstvo, lubenica na obrezju v kombinaciji s papajo pa le se nova ekstaza. Zgodbe z vsega sveta kar kapljajo na plano, o Andamanskem otocju, Kalkuti, Rishikesh-u in rajskih plazah na jugu (Gokarna predvsem) ter tudi v Gujarat-u (Du) in ne morem reci, da se sem ne bom vec vrnila, ker se bom. Zdaj dobivam obcutek, da se potovanje ze bliza koncu in je zadnja polovicka strasna bolecina. Vse, kar prezivim, je mocno. Vse kar zelim, je se mocnejse.

Karma na vsakem koraku, skratka.

Ce nisem vedela, kam naprej in zakaj naprej (obcutek udomacenosti se jE spet prikradel v mojo glavo), to ostaja enako. Hampi je mesto z zgodovino in mesto, kjer reka usahne, da lahko dezevje prinese novo zivljenje. Mesto, ki te posrka vase. A treba je naprej. Ceprav mesto stoji in cas v njem (ure so prava redkost, zares, hehe), se jaz premikam naprej. Indija s svojimi festivali klice. Ker je Varanasi predalec za enkratno potovanje, smo se ustavili (z Omri-jem in Eli-jem, iz Izraela) v Aurangabad-u, do kamor nas je iz avtobusne postaje pripeljal najvecji indijec, kar sem jih kdaj videla, raziskali najvecji tempelj, izklesan iz kamna in samo strmeli, ker je neverjetno. Vse iz skale. Od zgoraj navzdol. Jame okrog, opice povsod. Odprte oci. Za 250 Rs vredno, kljub dooooolgem potovanju do sem in smesnih cenah za sobe, ki izgledajo bolj luknje kot prostor za spanje. V Kailasanatha templju (Ellora) sem bila malce pod pritiskom, s kratkimi hlacami namrec. Indijci so izbrskavali fotoaparate iz palcev na nogi in Eli je preudarno rekel, da bi lahko bila bolj milostna, oblekla sari in poskrbela, da ne ostanejo brez oci. Bom upostevala nasvet - za drugic.

Naslednje jutro smo obiskali se veeeeeliko trdnjavo v blizini hotela (Daulatabad), spet prehodili milijone stopnic, uzili razgled, izpod oken z vcasih raznobarvnimi reliefnimi oblikami, pobirali vstopnino za vsako fotografijo, ko so jo hiteli z nami, ujeli poglede radovednih netopirckov v temnih prehodih v zgornja nadstropja trdnjave in se, izcrpani ter pripravljeni na pot v Varanasi okrog 1h ponoci spokali v taksi, ki za spremembo ni bil riksa, ampak pravi avto. Za tri ljudi, s tremi velikimi ruzaki in dolgo potjo za in pred nami, se vedno premajhen in drag, a kaj hocemo. 90km dolga pot je trajala 3 ure in pol, ampak s chai-em vmes smo uspeli priti do Manmada, se vkrcati na vlak ob 5.15, vrzti z nasih prestolov spece ljudi in spati 3/4 casa 25-urnega potovanja do Varanasija. Ker je bilo opozorilo za moznosti kraje prav na tem vlaku vecje, se je dogodilo, da nismo spali kot dojencki, ampak z nekaj uspesnega prehranjevanja, parimi postanki in dvema zabavnima Nemcema, ki sta uspela placati 500 eur vredno popotovanje po Indiji in ne po lasti zelji, z dveurno zamudo prispeli v bivsi Benares, s pomocjo Manu-ja in njegovega riksa-partnerja nasli lep prostor za pocitek, z vrtom v sredini in uzili prvi dan/vecer tega tradicionalno nacionalnega dogajanja barv (t.i. Holi festival), ki bo jutri obkrozeno s polno luno. Slisi se zabavno, bojda je malce nevarno (predvsem za zenske in res ne vem, ce bom jutri stopila iz hiske, kjer domujemo), a takole gredo stvari v Indiji. Puja na glavnem ghatu danes zvecer je bila iz colna, ki ga je vodil boat/men Sonu prav carobna, jutri bo vse indijsko pijano in polno zelje po "pirhanju"....

Priznavam, da Varanasi ni to, kar sem pricakovala. Prevec prazen v smislu vtisa, ki ga daje s statusom najsvetejsega mesta Indije. Zahtevam prevec? Hm, mogoce. A to ni to. Hampi je bil poseben. Do sedaj moje najljubse mesto, tako, da se bom(o) verjetno kmalu premaknili naprej (odvisno od zasedenosti vlakov). Kam, se ni jasno. Darjeeling in Kalkuta? Ali pa proti zahodu (Agra in Rajastan).

Internetni dostop je bil popolnoma onemogocen, neznosno. Fotografije so se v teh stirinajstih dneh namnozile in pridejo na ogled takoj, ko se prikopitljam do racunalnika, ki sprejema USB-je, ne zmrzne na vsake 3 minute, ne odpira internetne strani pol minute in ne stane vec kot 50 Rs (pa se to je veliko).... Se dobro, da je tale v nasem hotelcku kolikor toliko...

Sub kutch milega! (Vse je mozno),
t.i. Manu

Naprej v svet brez mej

2009-02-22T23:05:00.000-08:00

Ko pride hudic, je povsod. Tudi v nasih preljubih kravah, s katerimi delimo zajtrke. In v neznosno ponosnih indijskih moskih z bliskavicami v fotoaparatih. Slaba karma deluje sto na uro, potem pride ociscevanje delovanja. Jaaaa, vi kar stojte tam ob skladah in se delajte, da so za vas tako perfektno prelestne, da zelite, eden po eden, fotografijo z njimi in cistim modrim nebom v ozadju, za spomin. To, da na tleh, od indijskega oceana mokra zenska lezi na brisaci,... to je irelevantno. SEVEDA.
Sadik in Habib. Dva, ki, kljub "ocitnemu" poreklu, poznata "pravila". Prijetna moska. In moja ucitelja hindi-ja. Sukrija!

Eden izmed razlogov za moj odhod, definitivno. Danes sem tukaj zato, da bukiram karto za Hampi. Moj notranji glas je enostavno premocen. Prav moram iti. Res je, da imeti v Indiji plane pomeni ne imeti nacrta, ker se lahko izjalovi na vsakem koraku (Irena, imela si prav!, zdaj sem dobila le prakticno potrditev), ampak moja prihodnost je v tem trenutku usmerjena v notranjost. Med skale. Med pesek, med rusevine. V Hampi. V mesto, kjer se je (po pripovedovanjih), cas ustavil. Bomo videli.

V Vagatorju se definitivno je. Vsaj meni. Mami, sem moras pridt. Izkusit to, kako je tisina pomembna. Sploh zate. Kako lepo je, ko zaspis z zvokom valov in se zbudis z vcasih sicer tecnimi, a prijetnimi pticjimi zvoki in frfotanjem kingfisherja z modrimi krili, ki se lesketajo zaradi soncnih zarkov. Nikakrsnega hitenja. Za zajtrk, cisto po tvoje, sedis 45 minut (ali vec), pocistis vse naokoli in se odpravis na plazo, kjer s surf deskami in padali moski krotijo valove in veter (Aljosa, zate!).

Kot doma, res. Kot doma.
(Branje romana z naslovom Home od Manju Kapur je ocitno dalo odgovor na vsa moja vprasanja...)

Mogoce hocem zato naprej. Ker sem se "prevec udomacila". Ker vem, kje je vse (no, vsaj mislim, da vem - vedno me kaj preseneti), kako stvari stojijo. Iscem vec. Z meditacijo stopam dlje vsak vecer, zdaj lahko sedim tudi uro in vec, premakne me nekaj cisto tretjega - kaksen plazilec po steni ali misji glasek.
...

Danes smo triindvajsetega. Slumdog millionaire je dobil osem oskarjev. ... Malce vec kot mesec od mojega odhoda je, na internetni strani letalske druzbe pise, da je se 65 dni do odhoda (do "doma"). Torej smo skoraj na polovicki. Dokaz, da se cas ni ustavil. Dokaz, da je treba dalje, norcijam naproti. Pa "ceprav" (slisi se kot slabsalno, pa je vse prej kot to) to pomeni iskati semena, ki jih Anita spretno zbira, obcudovati roze, ki jo spomnijo name in se pogovarjati s kopitarji na cesti ter hraniti stiri majhne kuzke in njihovo mater (Ana, takoj so mi misli zletele na Sambo in njene "plesalce"). Pa ceprav. Oziroma: prav zato.

V Anitinem vrtu. Z ujemajocima rozicama, hehe.

Se oglasim iz nekje drugje...

Valentinovo v Indiji

2009-02-14T05:23:00.000-08:00

Nekoga moras imeti rad, pa ceprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moras nasloniti roko na ramo, da se, lacna, nasiti blizine. Nekomu moras, moras, to je kot kruh, kot pozirek vode, moras dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plasne ptice nemoci - nekje vendar mora biti zanjegnezdo miru in neznosti. Nekoga moras imeti rad, pa ceprav trave, reko, drevo ali kamen, ker drevesa in trave vedo za samoto - kajti koraki vselej odidejo dalje, pa ceprav se za hip ustavijo -, ker reka ve za zalost - ce se le nagne nad svojo globino -, ker kamen pozna bolecino - koliko tezkih nog je ze slo cez njegovo nemo srce. Nekoga moras imeti rad, nekoga moras imeti rad, z nekom moras v korak, v isto sled... O trave, reka, kamen, drevo, molceci spremljevalci samotnezev in cudakov, dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje.

Ko imas rad sebe, te imajo radi tudi drugi.

Objem iz Indije!

Mind training resort

2009-02-09T20:02:00.000-08:00

Anjuna se je zakljucila. Z zurom do jutra. Dobesedno. Sosedje iz moje male vasice in dva domacina. Kino v Panjim-u z PRIPOROCAM VSEM filmom Slumdog millionaire in tekila party. Ob 9h skok cez Anjuna flee market in hopla na taksi do Vagator-ja.

Anjuna flee market

Jutro v Goi. Jutro v mestu Vagator. Jutro v majhnem predelu, ki deluje kot gozd sredi gora. Jutro v ashramu. Jutri v prvi sobi na desno pri gompi. Jutri na postelji z mrezo proti komarjem nad sabo. Jutro pod spalko. Jutri s pticjim petjem. 7.00 je, vstati bo treba. Ceprav drugi zacenjajo svoje dneve z meditacijo, se sama do tja se nisem uspela "prebit".

Zajtrk ob prihodu v ashram

Budisticne zastavice na drevesih okrog ashrama

Na zacetku sem spala do pol11 in skocila na zajtrk (Sonam pripravlja enostavno prevec okusne obroke cez dan, da bi jih zelela zamuditi) ter potem dalje na plazo, kjer mala Sara in Padna s kosarami skakljata okrog in ponujata sadje vseh vrst in oblik, ki je - seveda - precej drazje od tistega, ki ga sam kupis na bliznjem trgu v Chapori ali samo na hribcku nad plazo. Obcutek, ko noga stopi v ocean, se kar vtopi v pesek in ko ti val pridrvi nasproti - in ti ne ostane nic drugega, kot da se prepustis, saj te drugace RES odnese pod morsko gladino -, je.. je zame. Topli soncni zarki, brisaca, polna peska, krokarji in psicki, ki jih iz zavetisca pripeljejo na vecerno razgrajanje; pa igre indijskih otrok in vcasih malce nadlezni moski (predvsem sikhi) s svojimi mobilnimi aparati "One photo, one photo?" Tisti, ki te spravijo v smeh s svojimi dejanji, sploh ne sprasujejo, tisti pac dobijo v spomin eno fotko. Ni jih veliko, to je treba priznati, a obstajajo. Izjema potrjuje pravilo. Tudi tukaj. Se krave ostajajo na levi strani ceste. Vcasih pride kaksna sekasta, ki se s tem ne strinja. Vcasih (no, precej pogostoma - ocitno smo jih razvadili in navadili na samsaro) z nami delijo zajtrke in vecerje, obcasno jih zamenja Johnov krokar, naceloma torej nismo sami.

Jaz in sol na Chapora fort

Shiva ob vecerni jogi na plazi

Mali deklic, ki vsak vecer dela poticke iz peska

Skusamo se nauciti sami nabrati kokos iz visokorasle palme, v majhnem pristaniscu na drugi strani hriba razbrati misli moskega, ki na prvi pogled izdaja zgodbo o tridesetletnem delu v teatru, v resnici pa mogoce samo zivi zivljenje po svoje in se ne meni za zahodnjaski "ta je pa res nor!" pogled; narediti peanutbutter, izvesti reiki na kravi, govoriti hindi (kar je zelo tezko, ker tukaj vsi zelijo govoriti anglesko!) in predvsem biti to, kar smo.Ljudje prihajajo in odhajajo, celo Sol-a sem uspela najti. No, v resnici je on nasel mene in to po sreci. Iz Arambola se je pripeljal v Vagator in po treh minutah nasel naju z Majo na poti v ashram. Sla sva na Chapora fort z mango lassi-jem (ce to ni nekaj najboljsega na svetu, potem pa res ne vem) in raziskala obzidje do soncnega zahoda. Tri dni so bili z nami americani, in mogoce z Anito (enkratna gospa, ki zivi v Chapori, drugace iz Svice, in je pol svojega zivljenja prepotovala) v avgustu poletiva v San Francisco na tedenski festival, kjer se bojda najde VSE. Potem o(b)staja se Gelek - menih iz Tibeta -, zeljan ucenja angleskega jezika. Slovar kar pozira, nonstop je s knjigami in za knjigami. Pa Erica.. petintridesetletna zenska iz Walesa v Angliji in Maja (gospodicna iz Slovenije, ki je dobila kurjo polt ob prihodu, ker sem Geleka naucila reci "Joj, kako lep dan!"), taka nezna dusica, ki je postala navdusena nad jogo. In Shiva, seveda. Jogi master. Vsako jutro, vsak vecer, pa se kdaj vmes. In to odlicno. Zase sicer pravi, da ni "big master" - ker nima denarja (vsi veliki imajo denar!!!), zato se terminu nekako skusam izogniti, a znotraj sebe trdim, da je. Pa John iz Francije.. nas.. manager. Ki zase sicer pravi, da ni manager, a vseeno nekaksen sef, ki ob 7h odpre vrata in jih ob 22 zapre; ki se intenzivno ukvarja z meditacijo in reikijem. Svoje znanje uspesno predaja naprej, zato je bila izkusnja zaradi srcne cakre (modri ahat!) izpred 4 dni precej mocna.

Dog temple

Trznica ob majhnem pristaniscu

Uspesna v kokosu

Ashram je.. bil najdem "po nesreci", ce se temu tako rece. Sprva sem na obrazec vpisala datum petih dni. Zdaj sem tukaj ze skoraj dva tedna in se pocutim zares odlicno. Po pravici povedano.. se mi nekako ne da naprej, a imam v nogah nekaj, kar me priganja v Hampi. Tako kot me je vceraj v bliznjo Mapuso, do koder mimo "Infant Jesus farm" in krscanskih krizev na vsakem koraku pelje avtobus z indijsko glasbo, sedezi samo za zenske in enajstimi stojisci (v resnici stojisca pomnozimo z najmanj 3, da dobimo realno stevilo ljudi na avtobusu). Danes se bom z motorjem odpeljala v Monkey house. Pocartati male opice, ki so izgubile svoje matere in ki se rade druzijo z ljudmi, ker John Nicks tako lepo skrbi za njih. Ostalo je uganka. Tako kot dejstvo, da je vse le tukaj in zdaj. Zato zivim, a a a a a a a a a a!

Do naslednjic..papa!

Goa - Anjuna

2009-01-27T05:16:00.003-08:00

Plaza. Koncno plaza. Vcasih malce mrzlo (ja, ponoci se ohladi), ampak ODLICNO. Deklice okrog po trgovinicah, s temnimi ocki lezeci indijski decki, ki cofotajo po vodi, visoki valovi in noc, ki se spusti precej kmalu - temno je ze okrog 18h.
In tukaj ni mestnega vrveza, tukaj je tiho, ceprav se glasba slisi iz vsakega pristonega zvocnika, ni Bollywooda, na katerega bi te lahko zvlekli in za kar dobis celo placo, pa ceprav ne pocnes nic, ker sefu ni vsec outfit, ki so ti ga pripravili organizatorji in spoznas precej ljudi, med njimi tudi plesalke, ki so v Indijo prisle s sestmesecno pogodbo; gres z Izraelci, ki delajo v Mumbai-u na vecerjo, se zbujas ob pol6, ker moras ujeti vlak do Goe in si buden celi dan ker je na vlaku toliko ljudi in dogajanja, da je neopisljivo.
Izstopit sem hotela na zadnji postaji (Madgaon aka Margao), pa sem stratesko ugotovila, da bo na Thivim-u precej lustno, pa se trije Svedi (Sebastian x 2, Max) so sli zraven in smo si delili taksi. Zaspana noc, ampak potem je prisel dan. In dooooolge pescene planjave, tekstil vsepovsod, vseh barv in oblik in zvezde na nebu. Sebastian st.1 (Svedska) ima svoje tri, ki jih od doma ne more videt, mojega velikega voza pa od tu ni zaznat. Tako ocitno vem, da sem na potovanju. Pa tudi po komarjih. Bees repelent se izkazuje za prijetno zadvo, ampak ga je res treba namazat na vsako prekleto mesto na telesu, drugace se komarji pokazejo za iznajdljivce. Ampak! Smo prebrisani tudi mi - zato imamo mreze proti komarjem. Rezultat je torej 1:1 :) Goa je.. hm.. do zdaj (plaza Anjuna) indijska, pa hkrati zelo portugalska in zato netipicno indijska (tezko je definirati, kaj je kaj, ker se vse tako zelo prekriva..). Party-ji vsepovsod, ziva glasba, bar zraven bara, veliko trave in zozanih zenic vseh domacinov (in potem policajev, ki na vso moc poskusajo pri vsakemu najti kaksen zavojcek, da bi le zasluzili se nekaj dodatnega denarja), odlicna hrana (recepti se pridno kopicijo!) in polna tujcev ter zato dobis anglesko vecerjo z Liverpool-cani in skotsko zabavo ter pravi zur v Bagar-ju z norvesko gospodicno, argentinskim mladcem, indijskim spremljevalcem in angleskim racunalnicarjem (v klubu Mambo).
V moji mali vasici sredi malega mesta ponoci postane zelo temno in je rocna lucka zelo dobrodosla, pa kaksen par kamenckov v zepu za neutrudne pse cuvaje, in zaprto okno, ker krokarji zjutraj gnjavijo kot slovenski petelini. Tus je hladen, pipa je vceraj kar odpadla s tecajev, tako, da sem naredila lastno instalacijo, elektrike je tudi ze zmanjkalo in transmitter elektricnega toka je skoraj zatajil, ampak! Fiiino je. Krave in biki na plazi so samo lacni, tako da - njih imamo radi. Posebej danes poimenovano Molly - ima poskodovano zadnjo nogo, pa zelo mlada je se; in Sivo - mladega belega psa, ki isce senco pod nasimi lezalniki.
Gospodicne vseh velikosti in starosti samo opravljajo svoje delo: prosijo za hrano (in zraven v istem dihu dodajo se "tventi rupis, plis"), iscejo zasluzek v trgovinici vsako sekundo, ki jo imajo na voljo (800 Rp za sarong? Nah. 100 - moze, Joze:)), namakajo nogice v oceanu in so nekako skrite. Moski hodijo v skupinah 5 in neutrudno kopicijo fotoaparate. Fresh meat, I guess (v Sloveniji tega ne pocnemo, kajne?). Ampak tu naj ne bi bilo dovoljeno, tako, da smo bili prica celo zascitniskemu odnosu sefa mojega kompleksa. Nekdo je bil namec zelo vsiljiv, pa ga je bilo treba s pestmi odstraniti.
Z jezikom sem si nekako ze bolj domaca in ne ostajam vec le pri "Namaste", ampak tudi pri "minch". Najprej naj bi to pomenilo hvala, potem sem dobila inf, da je seksi. Odvisno od situacije, valda ali kakor bi zagotovo rekel Ena Chinu Minu Kulu: "palah japak" (=can be anything).
Jutri zjutraj skocim na bazar na koncu Anjune in se potem odpravim na sosednjo plazo Vagator.
Au revoir!
Palme in palmice. Pod njimi pa kravice. Jutranji pogled iz ceste do trgovinice.

Moj izumcek v kopalnici. Se vedno drzi!

Gospodicna, ki je dobila strucko kruha, potem pa veselo dodala, da zeli se nekaj denarja.

V klubu Mambo. Damien, Manuela, xyz, Pedro, Freddy, Tala

Mali indijski pes pri skotskem zuru v Bagar-ju.

Ikonice plaze.

Del vsakega vecera na plazi - igra z ognjem.

Vlak (sleeper) do Goe - 293 Rp. Brez klime, smo imeli pa okno ves cas odprto:)

Going with the flow

2009-01-20T23:51:00.000-08:00

Plan imam, plan imam!
Po tem, ko sva hodila sto let po centru, se je Solu zacelo spati in pri Tja Mahal Hotelu sem ga poslala domov v posteljo, sama pa - kljub opozorilom nekaterih prelestnih Slovencev, da naj ne hodim sama okrog - pocela ravno to. Bilo je malce scarry, ker sem imela ves cas v glavi, da ne bi smela tega poceti sama, ampak nic strasnega. 1,5 ure sem potrebovala za ogroooooooomen krog, videla sto psov, ki lezijo po tleh, nobene krave (ja, to se cakamo:)), eno veliko debelo podgano, na koncu pa kupila tri banane. Za menoj je hodil decek, star kaksne tri leta in govoril "Madam, hungrz, eat, eat, eat", pa se nisem dala. Ce das enemu, se prilima se sto drugih. Potem je za njim prisla se deklica. Ko sem kupila ta rumeni sadez, sem mislila, da mi ga bosta kar iztrgala iz rok, pa nista. Banano sem olupila, dala vsakemu polovicko in potem sta jo ucvrla. Vsaj nekdo. Sol je zadnjic kupil decku (ki nama je sledil tudi danes) mleko, potem pa ga je ta v trgovini zamenjal za denar. Prefrigano. Najbrz dobis trdo kozo scasoma. ...
Spala sva od 22h, pa do 8h zjutraj (no, Sola ni bilo vec, je sel kupit nekaj za jest, pa denar zamenjat), vroce kot sto hudicev. Zbudila me je mumbajska tisina.
Jaz sem imela namen sibnit takoj na J, pa se je na Victoria Station Terminal (zelezniska postaja, kjer imajo okence samo za tujce!) izkazalo, da ne bo slo, ker je vlak poln. Tako, da bom danes se tukaj, odpotujem jutri zjutraj, 6.55 iz Mumbai-a do Madgaon-a in potem v Panaji (glavno mesto Goe) in po plazicah navzdoli. Sama. Sol je nekam zmeden, zdi se mu, da na nekatera mesta more it, tako, da bo verjetno sel najprej proti S in pride potem na J. Mogoce se bova se videla na farmi v Pondicherryju.
V velikem parku (Horniman Circle) sva pojedla zajtrk (nekaj podobnega mojemu pecivu s sadjem, ki ga kupim v Mercatorju) in sla dalje. Mumbai je vroc. Bollywood je blizu:) Verjetno je zato obstajala moznost, da me posnamejo za en oglas. Ustavil naju je decek (kasnej sem ga vprasala kolkiko je star - 24 - pa ni izgledal: dela za oglasevalsko agencijo), razlozil planm in sva se strinjala. No, sol se ja. Jaz odpotujem jutri, tako, da ne bo slo. Sol-a pa bodo danes se kontaktirali, da se dogovorijo. Ker je moznost, da bo slaven, se je zraven takoj nalimala skupina Indijcev, ki so se hoteli fotografirati z njim. In so se - potem pa bodo pokazali fotografijo z nekom, ki je v oglasu za Cocacolo, hehe in pozeli vso slavo.

Indijci so prijazni. Pa sploh nimam obcutka, da ves cas buljijo. Pomagati hocejo ves cas, seveda za denar. Ampak tudi ne vsi. V mestu se precej hitro vpeljes, vsi cez cesto brez upostevanja prometnih znakov, policaji nic ne recejo, troblje povsod, znaki s prepovedanim pocetjem tega tudi. ...

Link do fotk, ker jih sem nekako noce limat: http://picasaweb.google.co.in/navihanka/Indija?authkey=D2ZxkfWNaAs&feat=directlink

MUMBAI

2009-01-20T04:08:00.000-08:00

Kaksni varnostni ukrepi na Heathrowu, bog pomagaj. Cevlje dol, pa trikrat pasus, pa milijonkrat viza, stokrat pregledat tezo vsega in na koncu se ti zgodi se to, da teces do svojega letala, ker je le se deset minut odprto, kjut. Pocutila sem se kot v kaksni komediji, ampak uspela.
Virgin Atlantic je potrdil svojo super-nost, vecerja je bila indijska - vegetarijanski kari in sicer okrog polnoci nekje nad Bratislavo (ja, super siscem V port) omogoca, da na ekranu ne samo zapravljas cas s poslusanjem glasbe, igranjem sudoka, ampak tudi vidis, kje si, kdaj bos in to.
Spala sem kot beba, z Jack Johnsonom v usesih (Ive got an angel, she doesnt wear any wings...), malce raztegnjegan, ker je moja soseda nekam usla, saj letalo ni bilo ravno polno, tako, da se nisem ravno lomila. Napihljiva blazina je prisla se kako prav (Gogo, hvala!).
Ob 5h zjutraj me je zbudil sam pilot, z opozorilom za zajtrk - spet sem vzela tradiconalo (masala dosa, mineralna voda in zeleni caj) ob Mozartovih Wind Concertos in ravnino, ki je izgledala kot sinje morje z belimi atoli na 41030 ft.
V Mumbai smo prispeli ZELO tocno, celo 5 minut prej (11.35). Na sonce in 32 stopinj. Skoraj sem se stopila. :) Ker zadevo do prtljage popravljajo, smo bili s posebnim avtobusom odpeljani do check-in-a, ruzaka mi niso izgubili (huh!), potem sem sla na Unacompanied ladies and minors vrata, kjer mi je starejsi moski ponudil pomoc pri nosenju (citiram) cisto prevelikega ruzaka za tako damo, ampak se nisem dala.
Nadalje je bila pot hecna. Takoj sem zamenjala denar (menjala 1:62) in sla ven, tam pa vrstaaaaaa, vsi ponujajo prevoze, lahko se zgubis med ponudbami. Kot stara poznavalka Mumbaia in Chhatrapati Shivaji letalisca sem se butnila na plocnik in cakala. Saj nisem vedela kaj, ampak zdelo se mi je, da bo tako prav. Potem pride cez cesto do mene Sal (Brighton, 34 let, pred 12 leti ze v Indiji, ampak ne v Mumbai-u), ce bi si delila taksi do Colabe, kasneje je povedal, da sem izgledala precej samozavestna, kot da vem, kaj pocnem in je zato prisel, potihoma pa tudi upal, da nekoga cakam in nama ne bo treba navigirati:)
Prav, ampak se je bilo treba pogoditi za ceno. Sikh je s svojim taksijem ponujal prevoz do 40km oddaljenega mesta za 700 Rp, pa se mi je zdelo prevec. Potem sem sla do prepaid taxija in ceno zbila na 390. Sal je bil zadovoljen, jaz pa tudi. Brez klime, s soferjem, ki je vedel, kam naju pelje, midva pa smejoca vsemu trobljenju na cesti in oznakam, ki pravijo ce ne boste trobili, bo vase mesto tisje (nihce tega seveda neuposteva:)), sva prispela v blizino Tja Mahal hotela in Gate to Mumbai. Osupla nad viewom sploh nisva opazila, kdaj se je priblizal privrzenec Hare Krishne in ze sva imela vrvico okrog levega zapestja ter bindi dot. Oznacena torej.
Nekam sva se hotela vsest, ker je bilo res vroce, pa se voda se nama je pocasi zacela segrevati, nasla Leopolds bar, kjer je prijazen natakar povedal se vse, kar je vedel o Mumbai-u (vtaknil se je celo v to, da ni vec Bombay, ampak Mumbai, ni pa vedel, kaj pomeni ime). Za 98 Rp sem dobila liter usteklenicene vode in veliko skledico mangovega sladoleda, ostanek zirafe s pivom od ljudi iz Avstralije in misli o bombnem napadu (Salu sploh ni potegnilo, da gre za TA hotel:)).
Naslikala sva se v Volga hotelu, spet je bilo treba zbijati ceno, 400 Rp na osebo za noc v solidni sobi s tremi posteljami, klimo in oknom.
Zdaj se greva malo turista, pogledati, kaj se dogaja, potem pa ne en good night rest, se mi zdi. Ceprav nisem ravno utrujena, me bo pobralo s prve, ko se vlezem.

Fotke kasneje, ker jih nalaga predolgo.

Trst-London(STN-HTR)

2009-01-19T11:40:00.000-08:00

Huh. Letalo je prava pravsnja uspavanka, noro:) Zraven mene je ena prisrcna Indijka drzala za rokice svojo sosedo, ker jo je skoraj pobralo od vzletanja in pristajanja. Oblake sem tokrat dejansko vidla od zgoraj - cudovito. Sama belina. Sama.. neznost. Sama mehkoba. Wow. Trajalo je dlje kot receno, tako, da smo z Rzanairom prileteli ob 16h po lokalnem casu in sem dejansko imela dovolj, da se spokam do vlaka in nabavim se prej ticket.
Londonski sistem prevozov je fantasticen. Clovek se RES ne more izgubiti. Povsod mljauznt ljudi, povsod same oznake, povsod hitenje, organizacija, kakrsne v Sloveniji se nekaj casa ne bomo doziveli, ce se mene vprasa. Dva Indijca sta me obkolila, sem skusala razumet kaj, pa se mi zdi, da mi ni ravno uspelo - scasoma pride tudi to:)
Priblizno ob pol 8 sem tako stala pred Virgin Atlanticovo stavbo, vso osvetljeno in rdece-vijolicno obarvano. Vzhicena. Tako barvito, tako privlacno, tako.. hm..
Check-inas se sam, prtljago stehtas sam, da te potem ne preseneti doplacilo, tako da ljudje okoli po avlah prepakiravajo v kufre, ki ne grejo z njimi na board, drugi na tleh berejo knjige, tretji v stoje pisejo clanke, se smejijo in kregajo otroke, ki bi radi leteli zraven letala.
Jaz sem bila cekirana ze od doma (zelo kul zadeva!), stopila sem le se do okenca, dobila "pravo" karto za avion na okencu, ki je drugace namenjeno samo kartam (wow zame:)) od Andy-ja, mu zazelela srecnih 100 dni v "pisarni" na letaliscu, on se je nasmehnil in rekel: "Well, zou TOO" in hopla konopla. Ob 20h je boarding, vzletimo 21.15 (ce ne bo spet zamude, kot pri Ryan-u) priletim 11.40 (spet njihov cas), ko boste nekateri od vas se spali, drugi pa ze igrali mravljice.
Sibam na terminal 3. Upam, da bo kaksna dobra vecerja, ker sem lacna!

20 ur in 12 minut

2009-01-18T15:51:00.000-08:00

INDIJA? Tako "drugacna in oddaljena"? Jap, TA Indija!

Potovanje, katerega zarisi so se zasijali v mojih mozganckih priblizno dve leti nazaj, je tukaj. Prvic v daljnji kraj. Prvic dlje od Sarajeva, Pariza, Berlina. Prvic sama.

...

Subkontinent bom okusila (sele) v torek okrog poldneva po lokalnem casu (5,5 ur naprej). Do takrat me caka najprej let iz Trsta do Londona in nadalje do prestolnice Maharashtre - Mumbai.

Pustim se presenetiti.

Manuela