sreda, 20. januar 2010
EK DO TEEN CHAR PANCH CHE
četrtek, 22. oktober 2009
JAI HO !!!
torek, 2. junij 2009
Lal Dil (Red Heart)
I left something there. I surrendered totally. With my body, my soul, my mind and my heart. I probably started living there in the minute I stepped down from the Virgin Atlantic plane. The heat was unbearable, but the experience was invaluable. I had to take 2 layers of clothes off, I melted down in half of a second. It was like an occidentalistic view of what is called love at first sight and falling in love. Sweaty palms, shaking knees, blush on the cheeks and empty mind. There was nothing on my mind. No monkeys/rabbits/elephants jumping/hopping/walking slowly from one branch/bush/step to another, with little clouds of sayings like "what you're gonna do here" enclosed with question marks. No Devil-Angel counterfighting, no black and white. But colors! Everywhere. Hollow muscular organ in chest that keeps blood running started burning lightly, making me carry out the red part of a body part we call heart and enchanting me not to stop.
And I didn't. I'm in love. With everything She does, despite Her internal contradictions, with little steps that I made, voices I heard and missions I succeeded with, India became my heart. So yes, I can say, without hesitaton that I am heartless, ruthless Slovenian looking, feeling, seeing, searching and loving things I discovered in India, in this country.
With (another) sleepless night, ful of pictures from me, my life and my decision to go, I see why it is lovely to breathe. The pictures of my heart that keeps bumping with every second while I'm not able to move role around and whilst music from my mp3 player keeps my ears busy, my mind is totally blind. Oh!, I like sleepless nights. Even if it seems they give no solutions, answers to unxepected questions rise like spring's flowers. Opening up with every shine from the sun and introducing its leaves to water drop. And (if) I wish to fly, I want to do it now. No "Why?"'s, no reasons not to, no holding back and rationalizing things that cannot be rational at all.
Thinking adjusting (back) is an easy thing to do, puts blindfold on everyone's eyes. Ofcourse you "get back on track" slowly, but the only dilemma others - and not you - have to solve is: WHEN are you going back. But the catch is you know you actually never left.
nedelja, 3. maj 2009
River of dreams
Subcontinent. India. Mumbai. Goa. Hampi. Ajanta. Aurangubad. Varanasi. Nepal. Pokhara. Poonhill. Gorakhpur. Golghar. Delhi. Agra. Jaipur. Pushkar. Diu. Mumbai.
And the doors closed. But my heart opened. Big time. India is running through my veins. Holy river of sparkles reminds me every day since I came home from home that I left something on the streets with countless possibilities. Something is waiting for me around the corner of the world. And it is warm. It spreeds the wings. It catches every breath I take. It holds my hands. It makes me flourish with every single tip of my toe. It makes me laugh. It treads down already passed paths and lifts the veil to greenish valleys of life. It is life.
Now, here I am, this is me. Trying to survive in the world of sudden sensations of cold that just keep going. No stopping. Rushing through corridors of what I know as freedom, sencerity, pure happiness and intimacy, race of western life tries to break the wall, climb the highest mountain I ever had in my life and flip it over into control again. But as my four-leaved clover said: you left Slovenia as dark-blue to black coloured boat. And you came back as yellow-red-orange-goldish river. I understand the metaphor now.
I got rubber stamped all over. Not just in my passport. My mind. My body. My soul. Places on Earth that connect me to the higher level of my existence automatically spread around and let me to fly. Survival tone of my past hundreed days got birdly feeling. And big sign "International Airport Chhatrapati Shivaji, Mumbai" made me scream. Inside-out, no hindrance. I want(ed) to run away. Speed it up, without hesitation, to the environment where I became what I am now.
Maybe it sounds like a cliche, maybe it also is, but saying "You either love India or you hate it" has risen up to Himalayas with answer for ten million rupees sitting underneath my skin. It's the permanent transparent tattoo but as plain as plain can be. India.
torek, 28. april 2009
Last night, over the rainbow..
Shubha raatri, India!
petek, 17. april 2009
Sveta kura sveto mesto najde
Bazar se razteza od enega konca do drugega, v velikosti 2 ur okrog celotnega mesta srecas vse. Kamele, ki prezvekujejo slastno slamo, saddhu-je, s katerimi za fotografijo lahko prezivis cel dan in s capatijem posebne vrste ovekovecis njihovo prebavo. Pa otroke, ki na doma narejeno flavto s strunami zaigrajo Mojster Jaka, se cudijo mojemu oiznavanju melodije in petju ter mi sledijo vsak dan, ko pridem izza ovinkastih ulicic, kjer v Shree guest house-u z bazenom, cistim za indijsko okolje, vrocim za osvezitev, prezivim redke dele dneva.
Mojster Ajmer mi pomaga pri posiljanju se enega paketa domov, Lucky zeli nemogoco menjavo nepalskih rupijev, ki so mi se ostali in jih bom verjetno obdrzala za naslednji obisk, Poonam pricara najboljsi ginger tea na svetu za moje bolece grlo in debele mandeljcke, Manish zeli prodati zelo lepo torbico za okrog pasu, a ga v treh dneh ne uspem prepricati, da zniza ceno in nazadnje se posloviva s stavkom: "Ko bos letela z avionom domov, si bos mislila, kako neumno si ravnala, ko nisi kupila torbice, pa imela si denar!"... Bomo videli, ce se bo 'prerokba' uresnicila, hehe.
Vijay, ki je na dan najinega zacetnega poznanstva enostavno razlozil svoj pogled na kastni sistem skozi oci brahmana, pravi, da je Pushkar mesto, kamor moras NUJNO priti s svojimi starsi ali pa druzino. Misli so bolj pomembne od celotnega dogajanja, hrana zivljenjska potrebscina, narejena s strani edine ljubljene zene in otroci delezni najboljse izobrazbe. V dveh urah sprejmem njegovo 'zahtevo' po imenu 'guru' in na ulici, kjer ga srecam po soncem vzhodu, ki sem ga ujela vceraj, z zadovoljstvom ob porocnih sprevodih skozi ulice, ki v tem letnem casu niso nikakrsna izjema, prej pravilo!, zacnem dan se enkrat.
Soncni vzhod je bil.. neopisljiv. Mogoce zato, ker ga ze dolgo casa nisem uspela videti, mogoce zato, ker se je ob obronkih jezera scasoma nabrala kopica pisanih sarijev in zacela odvijati redna puja za dobro zivljenje v vseh pogledih ter kuzki, ki zivijo pred Shree guest house veselo oznacujejo svoj teritorij z glasnim lajezem okrog vodne gladine, stisnjene na minumum (tako zaradi pomanjkanja dezja kot zaradi ciscenja dna, ki poteka in bo se potekalo).
Decko, ki na vlaku skozi celotno potovanje s posebnim zvokom prodaja pani (voda), ob priblizajocih se postankih pa veselo razkazuje svoje atletske spretnosti.
Zacudena nad bazenom, ki je prvi dan dobila na obisk moje noge. Prijetnoooo! Nic cudnega, da se je zelja po oceanu le se povecala, hehe.
Ze prej sem imela splanirano dogajanje okrog mojih zadnjih stirinajstih dni in veselo mu sledim. Voda bo tako, upam, kmalu dobila mesto okrog moje koze in Diu se bo izkazal za prijeten konec samopotepanja po Indiji. Sicer bi plan danes kmalu spremenila poroka, katerih clane sem spoznala na vlaku do sem, a sem si v trenutku premislila, skocila nazaj na premikajoci se vagon in spet zacela novo zgodbo - brez poroke, hehe.
Cof cof iz Ahmedabada!
nedelja, 12. april 2009
BARVE SPREMENIJO SVET, POSKRBIMO, DA TAK TUDI OSTANE. INDIJA. st.2
Vrocina se je pritepla v moje zivljenje in sprva sem zelela le eno - bazen, ali pa magari kad z mrzlo vodo. Znasle sem se v Evergreen guest house (ironicno?), kjer imajo v sosednjem hotelu tudi bazen, pa se do danes (1 teden) se nisem spokala pod vodno gladino. Namesto tega moji mozgani potujejo po zraku in koza nabira novo energijo pod tusem, ki je vroc in nikakor ne mrzel. Vroca voda, ki po sprehodih na 38 stopinjah celzija mocno vpliva na cevi. In ce tisti na severu Indije ob ogledu sobe zahtevajo topel tus, zamenjam! Ponudbe pod: kdor da vec, dobi manj:)
S pomocjo Janu-ja in ostalih riksa prevoznikov, ki se obcasno zagrebejo za mojo prisotnost, jaz pa nonsalantno izberem tistega, ki vzame najnizjo mozno ceno, ki jo ponudim, oci pasem na trdnjavah. Amber fort, Tiger fort, Jaigarh fort. Pa sloni, kamele, konji, opice. Pa bazarji povsod. Lepo, kvalitetno in jkvantiutetno razdeljeni po ulicah znotraj Pink city-ja (Jaipur) s sedmimi glavnimi vrati, od katerih se eno bolj sveti od drugih. Hrana, oblacila, otroska igrarija, domaci pripomocki, delavnice, pa moseje in stolpi. Krave in ogromni voli brisejo svojo pot, sprevod ob Hanuman janti-ju pa povlece medse tudi mene in na mesto migajoce, ritmicne glasbene spremljave se zlahka spustim bosa. Obcutek ob dihanju z ostalimi je enkraten. Dobim ga ze prvi vecer, ko moram na zahtevo oceta neveste sesti na voz in se fotografirati z mladoporocencena. Pa kasneje ob vseh ogledih delavnic, kjer tiskajo na tekstil, izdelujejo preproge in brusijo drage in malo manj drage kamne. Povsod je ponudba naceta z enkratno ceno, vse je unikatno, domace izdelano in primerno za katerokoli priloznost, ki jo omenis. Rupiji te zbijejo na tla. Potem stopis v roza mesto, s cenami, ki te dvignejo v nebesa in ne ves, ali je v Mcdonaldsu vse res samo toliko boljse, ali je Raj Mandir Cinema res vecji od Taj Mahala ali so trgovinice ob nedeljah po vecini res zaprte in najpomembnejse: ali je roza res roza ali pa bolj oranzna.
Danes je moj zadnji dan v Jaipurju, jutri zjutraj odputujem z lukamatijo (ne maram avtobusov, vlaki so nadrealisticno simpaticni!!!) v bliznji Pushkar, sveto mesto, kjer je prepoved jajc, mesa in alkohola bolj sveta kot je svetost sama. Ce bom pogresala natrpanost Delhi-ja in malo manjso zaposlenost Jaipurja, bom lahko povedala sele kasneje. Edino, kar zares vem (no, ali pa bolje receno: vsaj mislim, da vem), je, da barve krojijo moje zadnje dneve v Indiji.
Za konec pa le se vprasanje: kako stlacis v hladilnik slona?