Goa - Anjuna

Plaza. Koncno plaza. Vcasih malce mrzlo (ja, ponoci se ohladi), ampak ODLICNO. Deklice okrog po trgovinicah, s temnimi ocki lezeci indijski decki, ki cofotajo po vodi, visoki valovi in noc, ki se spusti precej kmalu - temno je ze okrog 18h.
In tukaj ni mestnega vrveza, tukaj je tiho, ceprav se glasba slisi iz vsakega pristonega zvocnika, ni Bollywooda, na katerega bi te lahko zvlekli in za kar dobis celo placo, pa ceprav ne pocnes nic, ker sefu ni vsec outfit, ki so ti ga pripravili organizatorji in spoznas precej ljudi, med njimi tudi plesalke, ki so v Indijo prisle s sestmesecno pogodbo; gres z Izraelci, ki delajo v Mumbai-u na vecerjo, se zbujas ob pol6, ker moras ujeti vlak do Goe in si buden celi dan ker je na vlaku toliko ljudi in dogajanja, da je neopisljivo.
Izstopit sem hotela na zadnji postaji (Madgaon aka Margao), pa sem stratesko ugotovila, da bo na Thivim-u precej lustno, pa se trije Svedi (Sebastian x 2, Max) so sli zraven in smo si delili taksi. Zaspana noc, ampak potem je prisel dan. In dooooolge pescene planjave, tekstil vsepovsod, vseh barv in oblik in zvezde na nebu. Sebastian st.1 (Svedska) ima svoje tri, ki jih od doma ne more videt, mojega velikega voza pa od tu ni zaznat. Tako ocitno vem, da sem na potovanju. Pa tudi po komarjih. Bees repelent se izkazuje za prijetno zadvo, ampak ga je res treba namazat na vsako prekleto mesto na telesu, drugace se komarji pokazejo za iznajdljivce. Ampak! Smo prebrisani tudi mi - zato imamo mreze proti komarjem. Rezultat je torej 1:1 :) Goa je.. hm.. do zdaj (plaza Anjuna) indijska, pa hkrati zelo portugalska in zato netipicno indijska (tezko je definirati, kaj je kaj, ker se vse tako zelo prekriva..). Party-ji vsepovsod, ziva glasba, bar zraven bara, veliko trave in zozanih zenic vseh domacinov (in potem policajev, ki na vso moc poskusajo pri vsakemu najti kaksen zavojcek, da bi le zasluzili se nekaj dodatnega denarja), odlicna hrana (recepti se pridno kopicijo!) in polna tujcev ter zato dobis anglesko vecerjo z Liverpool-cani in skotsko zabavo ter pravi zur v Bagar-ju z norvesko gospodicno, argentinskim mladcem, indijskim spremljevalcem in angleskim racunalnicarjem (v klubu Mambo).
V moji mali vasici sredi malega mesta ponoci postane zelo temno in je rocna lucka zelo dobrodosla, pa kaksen par kamenckov v zepu za neutrudne pse cuvaje, in zaprto okno, ker krokarji zjutraj gnjavijo kot slovenski petelini. Tus je hladen, pipa je vceraj kar odpadla s tecajev, tako, da sem naredila lastno instalacijo, elektrike je tudi ze zmanjkalo in transmitter elektricnega toka je skoraj zatajil, ampak! Fiiino je. Krave in biki na plazi so samo lacni, tako da - njih imamo radi. Posebej danes poimenovano Molly - ima poskodovano zadnjo nogo, pa zelo mlada je se; in Sivo - mladega belega psa, ki isce senco pod nasimi lezalniki.
Gospodicne vseh velikosti in starosti samo opravljajo svoje delo: prosijo za hrano (in zraven v istem dihu dodajo se "tventi rupis, plis"), iscejo zasluzek v trgovinici vsako sekundo, ki jo imajo na voljo (800 Rp za sarong? Nah. 100 - moze, Joze:)), namakajo nogice v oceanu in so nekako skrite. Moski hodijo v skupinah 5 in neutrudno kopicijo fotoaparate. Fresh meat, I guess (v Sloveniji tega ne pocnemo, kajne?). Ampak tu naj ne bi bilo dovoljeno, tako, da smo bili prica celo zascitniskemu odnosu sefa mojega kompleksa. Nekdo je bil namec zelo vsiljiv, pa ga je bilo treba s pestmi odstraniti.
Z jezikom sem si nekako ze bolj domaca in ne ostajam vec le pri "Namaste", ampak tudi pri "minch". Najprej naj bi to pomenilo hvala, potem sem dobila inf, da je seksi. Odvisno od situacije, valda ali kakor bi zagotovo rekel Ena Chinu Minu Kulu: "palah japak" (=can be anything).
Jutri zjutraj skocim na bazar na koncu Anjune in se potem odpravim na sosednjo plazo Vagator.
Au revoir!
Palme in palmice. Pod njimi pa kravice. Jutranji pogled iz ceste do trgovinice.

Moj izumcek v kopalnici. Se vedno drzi!

Gospodicna, ki je dobila strucko kruha, potem pa veselo dodala, da zeli se nekaj denarja.

V klubu Mambo. Damien, Manuela, xyz, Pedro, Freddy, Tala

Mali indijski pes pri skotskem zuru v Bagar-ju.

Ikonice plaze.

Del vsakega vecera na plazi - igra z ognjem.

Vlak (sleeper) do Goe - 293 Rp. Brez klime, smo imeli pa okno ves cas odprto:)

Going with the flow

Plan imam, plan imam!
Po tem, ko sva hodila sto let po centru, se je Solu zacelo spati in pri Tja Mahal Hotelu sem ga poslala domov v posteljo, sama pa - kljub opozorilom nekaterih prelestnih Slovencev, da naj ne hodim sama okrog - pocela ravno to. Bilo je malce scarry, ker sem imela ves cas v glavi, da ne bi smela tega poceti sama, ampak nic strasnega. 1,5 ure sem potrebovala za ogroooooooomen krog, videla sto psov, ki lezijo po tleh, nobene krave (ja, to se cakamo:)), eno veliko debelo podgano, na koncu pa kupila tri banane. Za menoj je hodil decek, star kaksne tri leta in govoril "Madam, hungrz, eat, eat, eat", pa se nisem dala. Ce das enemu, se prilima se sto drugih. Potem je za njim prisla se deklica. Ko sem kupila ta rumeni sadez, sem mislila, da mi ga bosta kar iztrgala iz rok, pa nista. Banano sem olupila, dala vsakemu polovicko in potem sta jo ucvrla. Vsaj nekdo. Sol je zadnjic kupil decku (ki nama je sledil tudi danes) mleko, potem pa ga je ta v trgovini zamenjal za denar. Prefrigano. Najbrz dobis trdo kozo scasoma. ...
Spala sva od 22h, pa do 8h zjutraj (no, Sola ni bilo vec, je sel kupit nekaj za jest, pa denar zamenjat), vroce kot sto hudicev. Zbudila me je mumbajska tisina.
Jaz sem imela namen sibnit takoj na J, pa se je na Victoria Station Terminal (zelezniska postaja, kjer imajo okence samo za tujce!) izkazalo, da ne bo slo, ker je vlak poln. Tako, da bom danes se tukaj, odpotujem jutri zjutraj, 6.55 iz Mumbai-a do Madgaon-a in potem v Panaji (glavno mesto Goe) in po plazicah navzdoli. Sama. Sol je nekam zmeden, zdi se mu, da na nekatera mesta more it, tako, da bo verjetno sel najprej proti S in pride potem na J. Mogoce se bova se videla na farmi v Pondicherryju.
V velikem parku (Horniman Circle) sva pojedla zajtrk (nekaj podobnega mojemu pecivu s sadjem, ki ga kupim v Mercatorju) in sla dalje. Mumbai je vroc. Bollywood je blizu:) Verjetno je zato obstajala moznost, da me posnamejo za en oglas. Ustavil naju je decek (kasnej sem ga vprasala kolkiko je star - 24 - pa ni izgledal: dela za oglasevalsko agencijo), razlozil planm in sva se strinjala. No, sol se ja. Jaz odpotujem jutri, tako, da ne bo slo. Sol-a pa bodo danes se kontaktirali, da se dogovorijo. Ker je moznost, da bo slaven, se je zraven takoj nalimala skupina Indijcev, ki so se hoteli fotografirati z njim. In so se - potem pa bodo pokazali fotografijo z nekom, ki je v oglasu za Cocacolo, hehe in pozeli vso slavo.

Indijci so prijazni. Pa sploh nimam obcutka, da ves cas buljijo. Pomagati hocejo ves cas, seveda za denar. Ampak tudi ne vsi. V mestu se precej hitro vpeljes, vsi cez cesto brez upostevanja prometnih znakov, policaji nic ne recejo, troblje povsod, znaki s prepovedanim pocetjem tega tudi. ...

Link do fotk, ker jih sem nekako noce limat: http://picasaweb.google.co.in/navihanka/Indija?authkey=D2ZxkfWNaAs&feat=directlink

MUMBAI

Kaksni varnostni ukrepi na Heathrowu, bog pomagaj. Cevlje dol, pa trikrat pasus, pa milijonkrat viza, stokrat pregledat tezo vsega in na koncu se ti zgodi se to, da teces do svojega letala, ker je le se deset minut odprto, kjut. Pocutila sem se kot v kaksni komediji, ampak uspela.
Virgin Atlantic je potrdil svojo super-nost, vecerja je bila indijska - vegetarijanski kari in sicer okrog polnoci nekje nad Bratislavo (ja, super siscem V port) omogoca, da na ekranu ne samo zapravljas cas s poslusanjem glasbe, igranjem sudoka, ampak tudi vidis, kje si, kdaj bos in to.
Spala sem kot beba, z Jack Johnsonom v usesih (Ive got an angel, she doesnt wear any wings...), malce raztegnjegan, ker je moja soseda nekam usla, saj letalo ni bilo ravno polno, tako, da se nisem ravno lomila. Napihljiva blazina je prisla se kako prav (Gogo, hvala!).
Ob 5h zjutraj me je zbudil sam pilot, z opozorilom za zajtrk - spet sem vzela tradiconalo (masala dosa, mineralna voda in zeleni caj) ob Mozartovih Wind Concertos in ravnino, ki je izgledala kot sinje morje z belimi atoli na 41030 ft.
V Mumbai smo prispeli ZELO tocno, celo 5 minut prej (11.35). Na sonce in 32 stopinj. Skoraj sem se stopila. :) Ker zadevo do prtljage popravljajo, smo bili s posebnim avtobusom odpeljani do check-in-a, ruzaka mi niso izgubili (huh!), potem sem sla na Unacompanied ladies and minors vrata, kjer mi je starejsi moski ponudil pomoc pri nosenju (citiram) cisto prevelikega ruzaka za tako damo, ampak se nisem dala.
Nadalje je bila pot hecna. Takoj sem zamenjala denar (menjala 1:62) in sla ven, tam pa vrstaaaaaa, vsi ponujajo prevoze, lahko se zgubis med ponudbami. Kot stara poznavalka Mumbaia in Chhatrapati Shivaji letalisca sem se butnila na plocnik in cakala. Saj nisem vedela kaj, ampak zdelo se mi je, da bo tako prav. Potem pride cez cesto do mene Sal (Brighton, 34 let, pred 12 leti ze v Indiji, ampak ne v Mumbai-u), ce bi si delila taksi do Colabe, kasneje je povedal, da sem izgledala precej samozavestna, kot da vem, kaj pocnem in je zato prisel, potihoma pa tudi upal, da nekoga cakam in nama ne bo treba navigirati:)
Prav, ampak se je bilo treba pogoditi za ceno. Sikh je s svojim taksijem ponujal prevoz do 40km oddaljenega mesta za 700 Rp, pa se mi je zdelo prevec. Potem sem sla do prepaid taxija in ceno zbila na 390. Sal je bil zadovoljen, jaz pa tudi. Brez klime, s soferjem, ki je vedel, kam naju pelje, midva pa smejoca vsemu trobljenju na cesti in oznakam, ki pravijo ce ne boste trobili, bo vase mesto tisje (nihce tega seveda neuposteva:)), sva prispela v blizino Tja Mahal hotela in Gate to Mumbai. Osupla nad viewom sploh nisva opazila, kdaj se je priblizal privrzenec Hare Krishne in ze sva imela vrvico okrog levega zapestja ter bindi dot. Oznacena torej.
Nekam sva se hotela vsest, ker je bilo res vroce, pa se voda se nama je pocasi zacela segrevati, nasla Leopolds bar, kjer je prijazen natakar povedal se vse, kar je vedel o Mumbai-u (vtaknil se je celo v to, da ni vec Bombay, ampak Mumbai, ni pa vedel, kaj pomeni ime). Za 98 Rp sem dobila liter usteklenicene vode in veliko skledico mangovega sladoleda, ostanek zirafe s pivom od ljudi iz Avstralije in misli o bombnem napadu (Salu sploh ni potegnilo, da gre za TA hotel:)).
Naslikala sva se v Volga hotelu, spet je bilo treba zbijati ceno, 400 Rp na osebo za noc v solidni sobi s tremi posteljami, klimo in oknom.
Zdaj se greva malo turista, pogledati, kaj se dogaja, potem pa ne en good night rest, se mi zdi. Ceprav nisem ravno utrujena, me bo pobralo s prve, ko se vlezem.

Fotke kasneje, ker jih nalaga predolgo.

Trst-London(STN-HTR)

Huh. Letalo je prava pravsnja uspavanka, noro:) Zraven mene je ena prisrcna Indijka drzala za rokice svojo sosedo, ker jo je skoraj pobralo od vzletanja in pristajanja. Oblake sem tokrat dejansko vidla od zgoraj - cudovito. Sama belina. Sama.. neznost. Sama mehkoba. Wow. Trajalo je dlje kot receno, tako, da smo z Rzanairom prileteli ob 16h po lokalnem casu in sem dejansko imela dovolj, da se spokam do vlaka in nabavim se prej ticket.
Londonski sistem prevozov je fantasticen. Clovek se RES ne more izgubiti. Povsod mljauznt ljudi, povsod same oznake, povsod hitenje, organizacija, kakrsne v Sloveniji se nekaj casa ne bomo doziveli, ce se mene vprasa. Dva Indijca sta me obkolila, sem skusala razumet kaj, pa se mi zdi, da mi ni ravno uspelo - scasoma pride tudi to:)
Priblizno ob pol 8 sem tako stala pred Virgin Atlanticovo stavbo, vso osvetljeno in rdece-vijolicno obarvano. Vzhicena. Tako barvito, tako privlacno, tako.. hm..
Check-inas se sam, prtljago stehtas sam, da te potem ne preseneti doplacilo, tako da ljudje okoli po avlah prepakiravajo v kufre, ki ne grejo z njimi na board, drugi na tleh berejo knjige, tretji v stoje pisejo clanke, se smejijo in kregajo otroke, ki bi radi leteli zraven letala.
Jaz sem bila cekirana ze od doma (zelo kul zadeva!), stopila sem le se do okenca, dobila "pravo" karto za avion na okencu, ki je drugace namenjeno samo kartam (wow zame:)) od Andy-ja, mu zazelela srecnih 100 dni v "pisarni" na letaliscu, on se je nasmehnil in rekel: "Well, zou TOO" in hopla konopla. Ob 20h je boarding, vzletimo 21.15 (ce ne bo spet zamude, kot pri Ryan-u) priletim 11.40 (spet njihov cas), ko boste nekateri od vas se spali, drugi pa ze igrali mravljice.
Sibam na terminal 3. Upam, da bo kaksna dobra vecerja, ker sem lacna!

20 ur in 12 minut

INDIJA? Tako "drugacna in oddaljena"? Jap, TA Indija!

Potovanje, katerega zarisi so se zasijali v mojih mozganckih priblizno dve leti nazaj, je tukaj. Prvic v daljnji kraj. Prvic dlje od Sarajeva, Pariza, Berlina. Prvic sama.

...

Subkontinent bom okusila (sele) v torek okrog poldneva po lokalnem casu (5,5 ur naprej). Do takrat me caka najprej let iz Trsta do Londona in nadalje do prestolnice Maharashtre - Mumbai.

Pustim se presenetiti.

Manuela