MUMBAI

Kaksni varnostni ukrepi na Heathrowu, bog pomagaj. Cevlje dol, pa trikrat pasus, pa milijonkrat viza, stokrat pregledat tezo vsega in na koncu se ti zgodi se to, da teces do svojega letala, ker je le se deset minut odprto, kjut. Pocutila sem se kot v kaksni komediji, ampak uspela.
Virgin Atlantic je potrdil svojo super-nost, vecerja je bila indijska - vegetarijanski kari in sicer okrog polnoci nekje nad Bratislavo (ja, super siscem V port) omogoca, da na ekranu ne samo zapravljas cas s poslusanjem glasbe, igranjem sudoka, ampak tudi vidis, kje si, kdaj bos in to.
Spala sem kot beba, z Jack Johnsonom v usesih (Ive got an angel, she doesnt wear any wings...), malce raztegnjegan, ker je moja soseda nekam usla, saj letalo ni bilo ravno polno, tako, da se nisem ravno lomila. Napihljiva blazina je prisla se kako prav (Gogo, hvala!).
Ob 5h zjutraj me je zbudil sam pilot, z opozorilom za zajtrk - spet sem vzela tradiconalo (masala dosa, mineralna voda in zeleni caj) ob Mozartovih Wind Concertos in ravnino, ki je izgledala kot sinje morje z belimi atoli na 41030 ft.
V Mumbai smo prispeli ZELO tocno, celo 5 minut prej (11.35). Na sonce in 32 stopinj. Skoraj sem se stopila. :) Ker zadevo do prtljage popravljajo, smo bili s posebnim avtobusom odpeljani do check-in-a, ruzaka mi niso izgubili (huh!), potem sem sla na Unacompanied ladies and minors vrata, kjer mi je starejsi moski ponudil pomoc pri nosenju (citiram) cisto prevelikega ruzaka za tako damo, ampak se nisem dala.
Nadalje je bila pot hecna. Takoj sem zamenjala denar (menjala 1:62) in sla ven, tam pa vrstaaaaaa, vsi ponujajo prevoze, lahko se zgubis med ponudbami. Kot stara poznavalka Mumbaia in Chhatrapati Shivaji letalisca sem se butnila na plocnik in cakala. Saj nisem vedela kaj, ampak zdelo se mi je, da bo tako prav. Potem pride cez cesto do mene Sal (Brighton, 34 let, pred 12 leti ze v Indiji, ampak ne v Mumbai-u), ce bi si delila taksi do Colabe, kasneje je povedal, da sem izgledala precej samozavestna, kot da vem, kaj pocnem in je zato prisel, potihoma pa tudi upal, da nekoga cakam in nama ne bo treba navigirati:)
Prav, ampak se je bilo treba pogoditi za ceno. Sikh je s svojim taksijem ponujal prevoz do 40km oddaljenega mesta za 700 Rp, pa se mi je zdelo prevec. Potem sem sla do prepaid taxija in ceno zbila na 390. Sal je bil zadovoljen, jaz pa tudi. Brez klime, s soferjem, ki je vedel, kam naju pelje, midva pa smejoca vsemu trobljenju na cesti in oznakam, ki pravijo ce ne boste trobili, bo vase mesto tisje (nihce tega seveda neuposteva:)), sva prispela v blizino Tja Mahal hotela in Gate to Mumbai. Osupla nad viewom sploh nisva opazila, kdaj se je priblizal privrzenec Hare Krishne in ze sva imela vrvico okrog levega zapestja ter bindi dot. Oznacena torej.
Nekam sva se hotela vsest, ker je bilo res vroce, pa se voda se nama je pocasi zacela segrevati, nasla Leopolds bar, kjer je prijazen natakar povedal se vse, kar je vedel o Mumbai-u (vtaknil se je celo v to, da ni vec Bombay, ampak Mumbai, ni pa vedel, kaj pomeni ime). Za 98 Rp sem dobila liter usteklenicene vode in veliko skledico mangovega sladoleda, ostanek zirafe s pivom od ljudi iz Avstralije in misli o bombnem napadu (Salu sploh ni potegnilo, da gre za TA hotel:)).
Naslikala sva se v Volga hotelu, spet je bilo treba zbijati ceno, 400 Rp na osebo za noc v solidni sobi s tremi posteljami, klimo in oknom.
Zdaj se greva malo turista, pogledati, kaj se dogaja, potem pa ne en good night rest, se mi zdi. Ceprav nisem ravno utrujena, me bo pobralo s prve, ko se vlezem.

Fotke kasneje, ker jih nalaga predolgo.