Trst-London(STN-HTR)

Huh. Letalo je prava pravsnja uspavanka, noro:) Zraven mene je ena prisrcna Indijka drzala za rokice svojo sosedo, ker jo je skoraj pobralo od vzletanja in pristajanja. Oblake sem tokrat dejansko vidla od zgoraj - cudovito. Sama belina. Sama.. neznost. Sama mehkoba. Wow. Trajalo je dlje kot receno, tako, da smo z Rzanairom prileteli ob 16h po lokalnem casu in sem dejansko imela dovolj, da se spokam do vlaka in nabavim se prej ticket.
Londonski sistem prevozov je fantasticen. Clovek se RES ne more izgubiti. Povsod mljauznt ljudi, povsod same oznake, povsod hitenje, organizacija, kakrsne v Sloveniji se nekaj casa ne bomo doziveli, ce se mene vprasa. Dva Indijca sta me obkolila, sem skusala razumet kaj, pa se mi zdi, da mi ni ravno uspelo - scasoma pride tudi to:)
Priblizno ob pol 8 sem tako stala pred Virgin Atlanticovo stavbo, vso osvetljeno in rdece-vijolicno obarvano. Vzhicena. Tako barvito, tako privlacno, tako.. hm..
Check-inas se sam, prtljago stehtas sam, da te potem ne preseneti doplacilo, tako da ljudje okoli po avlah prepakiravajo v kufre, ki ne grejo z njimi na board, drugi na tleh berejo knjige, tretji v stoje pisejo clanke, se smejijo in kregajo otroke, ki bi radi leteli zraven letala.
Jaz sem bila cekirana ze od doma (zelo kul zadeva!), stopila sem le se do okenca, dobila "pravo" karto za avion na okencu, ki je drugace namenjeno samo kartam (wow zame:)) od Andy-ja, mu zazelela srecnih 100 dni v "pisarni" na letaliscu, on se je nasmehnil in rekel: "Well, zou TOO" in hopla konopla. Ob 20h je boarding, vzletimo 21.15 (ce ne bo spet zamude, kot pri Ryan-u) priletim 11.40 (spet njihov cas), ko boste nekateri od vas se spali, drugi pa ze igrali mravljice.
Sibam na terminal 3. Upam, da bo kaksna dobra vecerja, ker sem lacna!