Naprej v svet brez mej

Ko pride hudic, je povsod. Tudi v nasih preljubih kravah, s katerimi delimo zajtrke. In v neznosno ponosnih indijskih moskih z bliskavicami v fotoaparatih. Slaba karma deluje sto na uro, potem pride ociscevanje delovanja. Jaaaa, vi kar stojte tam ob skladah in se delajte, da so za vas tako perfektno prelestne, da zelite, eden po eden, fotografijo z njimi in cistim modrim nebom v ozadju, za spomin. To, da na tleh, od indijskega oceana mokra zenska lezi na brisaci,... to je irelevantno. SEVEDA.
Sadik in Habib. Dva, ki, kljub "ocitnemu" poreklu, poznata "pravila". Prijetna moska. In moja ucitelja hindi-ja. Sukrija!

Eden izmed razlogov za moj odhod, definitivno. Danes sem tukaj zato, da bukiram karto za Hampi. Moj notranji glas je enostavno premocen. Prav moram iti. Res je, da imeti v Indiji plane pomeni ne imeti nacrta, ker se lahko izjalovi na vsakem koraku (Irena, imela si prav!, zdaj sem dobila le prakticno potrditev), ampak moja prihodnost je v tem trenutku usmerjena v notranjost. Med skale. Med pesek, med rusevine. V Hampi. V mesto, kjer se je (po pripovedovanjih), cas ustavil. Bomo videli.

V Vagatorju se definitivno je. Vsaj meni. Mami, sem moras pridt. Izkusit to, kako je tisina pomembna. Sploh zate. Kako lepo je, ko zaspis z zvokom valov in se zbudis z vcasih sicer tecnimi, a prijetnimi pticjimi zvoki in frfotanjem kingfisherja z modrimi krili, ki se lesketajo zaradi soncnih zarkov. Nikakrsnega hitenja. Za zajtrk, cisto po tvoje, sedis 45 minut (ali vec), pocistis vse naokoli in se odpravis na plazo, kjer s surf deskami in padali moski krotijo valove in veter (Aljosa, zate!).

Kot doma, res. Kot doma.
(Branje romana z naslovom Home od Manju Kapur je ocitno dalo odgovor na vsa moja vprasanja...)

Mogoce hocem zato naprej. Ker sem se "prevec udomacila". Ker vem, kje je vse (no, vsaj mislim, da vem - vedno me kaj preseneti), kako stvari stojijo. Iscem vec. Z meditacijo stopam dlje vsak vecer, zdaj lahko sedim tudi uro in vec, premakne me nekaj cisto tretjega - kaksen plazilec po steni ali misji glasek.
...

Danes smo triindvajsetega. Slumdog millionaire je dobil osem oskarjev. ... Malce vec kot mesec od mojega odhoda je, na internetni strani letalske druzbe pise, da je se 65 dni do odhoda (do "doma"). Torej smo skoraj na polovicki. Dokaz, da se cas ni ustavil. Dokaz, da je treba dalje, norcijam naproti. Pa "ceprav" (slisi se kot slabsalno, pa je vse prej kot to) to pomeni iskati semena, ki jih Anita spretno zbira, obcudovati roze, ki jo spomnijo name in se pogovarjati s kopitarji na cesti ter hraniti stiri majhne kuzke in njihovo mater (Ana, takoj so mi misli zletele na Sambo in njene "plesalce"). Pa ceprav. Oziroma: prav zato.

V Anitinem vrtu. Z ujemajocima rozicama, hehe.

Se oglasim iz nekje drugje...

Valentinovo v Indiji

Nekoga moras imeti rad, pa ceprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moras nasloniti roko na ramo, da se, lacna, nasiti blizine. Nekomu moras, moras, to je kot kruh, kot pozirek vode, moras dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plasne ptice nemoci - nekje vendar mora biti zanjegnezdo miru in neznosti. Nekoga moras imeti rad, pa ceprav trave, reko, drevo ali kamen, ker drevesa in trave vedo za samoto - kajti koraki vselej odidejo dalje, pa ceprav se za hip ustavijo -, ker reka ve za zalost - ce se le nagne nad svojo globino -, ker kamen pozna bolecino - koliko tezkih nog je ze slo cez njegovo nemo srce. Nekoga moras imeti rad, nekoga moras imeti rad, z nekom moras v korak, v isto sled... O trave, reka, kamen, drevo, molceci spremljevalci samotnezev in cudakov, dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje.

Ko imas rad sebe, te imajo radi tudi drugi.

Objem iz Indije!

Mind training resort

Anjuna se je zakljucila. Z zurom do jutra. Dobesedno. Sosedje iz moje male vasice in dva domacina. Kino v Panjim-u z PRIPOROCAM VSEM filmom Slumdog millionaire in tekila party. Ob 9h skok cez Anjuna flee market in hopla na taksi do Vagator-ja.

Anjuna flee market

Jutro v Goi. Jutro v mestu Vagator. Jutro v majhnem predelu, ki deluje kot gozd sredi gora. Jutro v ashramu. Jutri v prvi sobi na desno pri gompi. Jutri na postelji z mrezo proti komarjem nad sabo. Jutro pod spalko. Jutri s pticjim petjem. 7.00 je, vstati bo treba. Ceprav drugi zacenjajo svoje dneve z meditacijo, se sama do tja se nisem uspela "prebit".

Zajtrk ob prihodu v ashram

Budisticne zastavice na drevesih okrog ashrama

Na zacetku sem spala do pol11 in skocila na zajtrk (Sonam pripravlja enostavno prevec okusne obroke cez dan, da bi jih zelela zamuditi) ter potem dalje na plazo, kjer mala Sara in Padna s kosarami skakljata okrog in ponujata sadje vseh vrst in oblik, ki je - seveda - precej drazje od tistega, ki ga sam kupis na bliznjem trgu v Chapori ali samo na hribcku nad plazo. Obcutek, ko noga stopi v ocean, se kar vtopi v pesek in ko ti val pridrvi nasproti - in ti ne ostane nic drugega, kot da se prepustis, saj te drugace RES odnese pod morsko gladino -, je.. je zame. Topli soncni zarki, brisaca, polna peska, krokarji in psicki, ki jih iz zavetisca pripeljejo na vecerno razgrajanje; pa igre indijskih otrok in vcasih malce nadlezni moski (predvsem sikhi) s svojimi mobilnimi aparati "One photo, one photo?" Tisti, ki te spravijo v smeh s svojimi dejanji, sploh ne sprasujejo, tisti pac dobijo v spomin eno fotko. Ni jih veliko, to je treba priznati, a obstajajo. Izjema potrjuje pravilo. Tudi tukaj. Se krave ostajajo na levi strani ceste. Vcasih pride kaksna sekasta, ki se s tem ne strinja. Vcasih (no, precej pogostoma - ocitno smo jih razvadili in navadili na samsaro) z nami delijo zajtrke in vecerje, obcasno jih zamenja Johnov krokar, naceloma torej nismo sami.

Jaz in sol na Chapora fort

Shiva ob vecerni jogi na plazi

Mali deklic, ki vsak vecer dela poticke iz peska

Skusamo se nauciti sami nabrati kokos iz visokorasle palme, v majhnem pristaniscu na drugi strani hriba razbrati misli moskega, ki na prvi pogled izdaja zgodbo o tridesetletnem delu v teatru, v resnici pa mogoce samo zivi zivljenje po svoje in se ne meni za zahodnjaski "ta je pa res nor!" pogled; narediti peanutbutter, izvesti reiki na kravi, govoriti hindi (kar je zelo tezko, ker tukaj vsi zelijo govoriti anglesko!) in predvsem biti to, kar smo.Ljudje prihajajo in odhajajo, celo Sol-a sem uspela najti. No, v resnici je on nasel mene in to po sreci. Iz Arambola se je pripeljal v Vagator in po treh minutah nasel naju z Majo na poti v ashram. Sla sva na Chapora fort z mango lassi-jem (ce to ni nekaj najboljsega na svetu, potem pa res ne vem) in raziskala obzidje do soncnega zahoda. Tri dni so bili z nami americani, in mogoce z Anito (enkratna gospa, ki zivi v Chapori, drugace iz Svice, in je pol svojega zivljenja prepotovala) v avgustu poletiva v San Francisco na tedenski festival, kjer se bojda najde VSE. Potem o(b)staja se Gelek - menih iz Tibeta -, zeljan ucenja angleskega jezika. Slovar kar pozira, nonstop je s knjigami in za knjigami. Pa Erica.. petintridesetletna zenska iz Walesa v Angliji in Maja (gospodicna iz Slovenije, ki je dobila kurjo polt ob prihodu, ker sem Geleka naucila reci "Joj, kako lep dan!"), taka nezna dusica, ki je postala navdusena nad jogo. In Shiva, seveda. Jogi master. Vsako jutro, vsak vecer, pa se kdaj vmes. In to odlicno. Zase sicer pravi, da ni "big master" - ker nima denarja (vsi veliki imajo denar!!!), zato se terminu nekako skusam izogniti, a znotraj sebe trdim, da je. Pa John iz Francije.. nas.. manager. Ki zase sicer pravi, da ni manager, a vseeno nekaksen sef, ki ob 7h odpre vrata in jih ob 22 zapre; ki se intenzivno ukvarja z meditacijo in reikijem. Svoje znanje uspesno predaja naprej, zato je bila izkusnja zaradi srcne cakre (modri ahat!) izpred 4 dni precej mocna.

Dog temple

Trznica ob majhnem pristaniscu

Uspesna v kokosu

Ashram je.. bil najdem "po nesreci", ce se temu tako rece. Sprva sem na obrazec vpisala datum petih dni. Zdaj sem tukaj ze skoraj dva tedna in se pocutim zares odlicno. Po pravici povedano.. se mi nekako ne da naprej, a imam v nogah nekaj, kar me priganja v Hampi. Tako kot me je vceraj v bliznjo Mapuso, do koder mimo "Infant Jesus farm" in krscanskih krizev na vsakem koraku pelje avtobus z indijsko glasbo, sedezi samo za zenske in enajstimi stojisci (v resnici stojisca pomnozimo z najmanj 3, da dobimo realno stevilo ljudi na avtobusu). Danes se bom z motorjem odpeljala v Monkey house. Pocartati male opice, ki so izgubile svoje matere in ki se rade druzijo z ljudmi, ker John Nicks tako lepo skrbi za njih. Ostalo je uganka. Tako kot dejstvo, da je vse le tukaj in zdaj. Zato zivim, a a a a a a a a a a!

Do naslednjic..papa!