Naprej v svet brez mej

Ko pride hudic, je povsod. Tudi v nasih preljubih kravah, s katerimi delimo zajtrke. In v neznosno ponosnih indijskih moskih z bliskavicami v fotoaparatih. Slaba karma deluje sto na uro, potem pride ociscevanje delovanja. Jaaaa, vi kar stojte tam ob skladah in se delajte, da so za vas tako perfektno prelestne, da zelite, eden po eden, fotografijo z njimi in cistim modrim nebom v ozadju, za spomin. To, da na tleh, od indijskega oceana mokra zenska lezi na brisaci,... to je irelevantno. SEVEDA.
Sadik in Habib. Dva, ki, kljub "ocitnemu" poreklu, poznata "pravila". Prijetna moska. In moja ucitelja hindi-ja. Sukrija!

Eden izmed razlogov za moj odhod, definitivno. Danes sem tukaj zato, da bukiram karto za Hampi. Moj notranji glas je enostavno premocen. Prav moram iti. Res je, da imeti v Indiji plane pomeni ne imeti nacrta, ker se lahko izjalovi na vsakem koraku (Irena, imela si prav!, zdaj sem dobila le prakticno potrditev), ampak moja prihodnost je v tem trenutku usmerjena v notranjost. Med skale. Med pesek, med rusevine. V Hampi. V mesto, kjer se je (po pripovedovanjih), cas ustavil. Bomo videli.

V Vagatorju se definitivno je. Vsaj meni. Mami, sem moras pridt. Izkusit to, kako je tisina pomembna. Sploh zate. Kako lepo je, ko zaspis z zvokom valov in se zbudis z vcasih sicer tecnimi, a prijetnimi pticjimi zvoki in frfotanjem kingfisherja z modrimi krili, ki se lesketajo zaradi soncnih zarkov. Nikakrsnega hitenja. Za zajtrk, cisto po tvoje, sedis 45 minut (ali vec), pocistis vse naokoli in se odpravis na plazo, kjer s surf deskami in padali moski krotijo valove in veter (Aljosa, zate!).

Kot doma, res. Kot doma.
(Branje romana z naslovom Home od Manju Kapur je ocitno dalo odgovor na vsa moja vprasanja...)

Mogoce hocem zato naprej. Ker sem se "prevec udomacila". Ker vem, kje je vse (no, vsaj mislim, da vem - vedno me kaj preseneti), kako stvari stojijo. Iscem vec. Z meditacijo stopam dlje vsak vecer, zdaj lahko sedim tudi uro in vec, premakne me nekaj cisto tretjega - kaksen plazilec po steni ali misji glasek.
...

Danes smo triindvajsetega. Slumdog millionaire je dobil osem oskarjev. ... Malce vec kot mesec od mojega odhoda je, na internetni strani letalske druzbe pise, da je se 65 dni do odhoda (do "doma"). Torej smo skoraj na polovicki. Dokaz, da se cas ni ustavil. Dokaz, da je treba dalje, norcijam naproti. Pa "ceprav" (slisi se kot slabsalno, pa je vse prej kot to) to pomeni iskati semena, ki jih Anita spretno zbira, obcudovati roze, ki jo spomnijo name in se pogovarjati s kopitarji na cesti ter hraniti stiri majhne kuzke in njihovo mater (Ana, takoj so mi misli zletele na Sambo in njene "plesalce"). Pa ceprav. Oziroma: prav zato.

V Anitinem vrtu. Z ujemajocima rozicama, hehe.

Se oglasim iz nekje drugje...