Mind training resort

Anjuna se je zakljucila. Z zurom do jutra. Dobesedno. Sosedje iz moje male vasice in dva domacina. Kino v Panjim-u z PRIPOROCAM VSEM filmom Slumdog millionaire in tekila party. Ob 9h skok cez Anjuna flee market in hopla na taksi do Vagator-ja.

Anjuna flee market

Jutro v Goi. Jutro v mestu Vagator. Jutro v majhnem predelu, ki deluje kot gozd sredi gora. Jutro v ashramu. Jutri v prvi sobi na desno pri gompi. Jutri na postelji z mrezo proti komarjem nad sabo. Jutro pod spalko. Jutri s pticjim petjem. 7.00 je, vstati bo treba. Ceprav drugi zacenjajo svoje dneve z meditacijo, se sama do tja se nisem uspela "prebit".

Zajtrk ob prihodu v ashram

Budisticne zastavice na drevesih okrog ashrama

Na zacetku sem spala do pol11 in skocila na zajtrk (Sonam pripravlja enostavno prevec okusne obroke cez dan, da bi jih zelela zamuditi) ter potem dalje na plazo, kjer mala Sara in Padna s kosarami skakljata okrog in ponujata sadje vseh vrst in oblik, ki je - seveda - precej drazje od tistega, ki ga sam kupis na bliznjem trgu v Chapori ali samo na hribcku nad plazo. Obcutek, ko noga stopi v ocean, se kar vtopi v pesek in ko ti val pridrvi nasproti - in ti ne ostane nic drugega, kot da se prepustis, saj te drugace RES odnese pod morsko gladino -, je.. je zame. Topli soncni zarki, brisaca, polna peska, krokarji in psicki, ki jih iz zavetisca pripeljejo na vecerno razgrajanje; pa igre indijskih otrok in vcasih malce nadlezni moski (predvsem sikhi) s svojimi mobilnimi aparati "One photo, one photo?" Tisti, ki te spravijo v smeh s svojimi dejanji, sploh ne sprasujejo, tisti pac dobijo v spomin eno fotko. Ni jih veliko, to je treba priznati, a obstajajo. Izjema potrjuje pravilo. Tudi tukaj. Se krave ostajajo na levi strani ceste. Vcasih pride kaksna sekasta, ki se s tem ne strinja. Vcasih (no, precej pogostoma - ocitno smo jih razvadili in navadili na samsaro) z nami delijo zajtrke in vecerje, obcasno jih zamenja Johnov krokar, naceloma torej nismo sami.

Jaz in sol na Chapora fort

Shiva ob vecerni jogi na plazi

Mali deklic, ki vsak vecer dela poticke iz peska

Skusamo se nauciti sami nabrati kokos iz visokorasle palme, v majhnem pristaniscu na drugi strani hriba razbrati misli moskega, ki na prvi pogled izdaja zgodbo o tridesetletnem delu v teatru, v resnici pa mogoce samo zivi zivljenje po svoje in se ne meni za zahodnjaski "ta je pa res nor!" pogled; narediti peanutbutter, izvesti reiki na kravi, govoriti hindi (kar je zelo tezko, ker tukaj vsi zelijo govoriti anglesko!) in predvsem biti to, kar smo.Ljudje prihajajo in odhajajo, celo Sol-a sem uspela najti. No, v resnici je on nasel mene in to po sreci. Iz Arambola se je pripeljal v Vagator in po treh minutah nasel naju z Majo na poti v ashram. Sla sva na Chapora fort z mango lassi-jem (ce to ni nekaj najboljsega na svetu, potem pa res ne vem) in raziskala obzidje do soncnega zahoda. Tri dni so bili z nami americani, in mogoce z Anito (enkratna gospa, ki zivi v Chapori, drugace iz Svice, in je pol svojega zivljenja prepotovala) v avgustu poletiva v San Francisco na tedenski festival, kjer se bojda najde VSE. Potem o(b)staja se Gelek - menih iz Tibeta -, zeljan ucenja angleskega jezika. Slovar kar pozira, nonstop je s knjigami in za knjigami. Pa Erica.. petintridesetletna zenska iz Walesa v Angliji in Maja (gospodicna iz Slovenije, ki je dobila kurjo polt ob prihodu, ker sem Geleka naucila reci "Joj, kako lep dan!"), taka nezna dusica, ki je postala navdusena nad jogo. In Shiva, seveda. Jogi master. Vsako jutro, vsak vecer, pa se kdaj vmes. In to odlicno. Zase sicer pravi, da ni "big master" - ker nima denarja (vsi veliki imajo denar!!!), zato se terminu nekako skusam izogniti, a znotraj sebe trdim, da je. Pa John iz Francije.. nas.. manager. Ki zase sicer pravi, da ni manager, a vseeno nekaksen sef, ki ob 7h odpre vrata in jih ob 22 zapre; ki se intenzivno ukvarja z meditacijo in reikijem. Svoje znanje uspesno predaja naprej, zato je bila izkusnja zaradi srcne cakre (modri ahat!) izpred 4 dni precej mocna.

Dog temple

Trznica ob majhnem pristaniscu

Uspesna v kokosu

Ashram je.. bil najdem "po nesreci", ce se temu tako rece. Sprva sem na obrazec vpisala datum petih dni. Zdaj sem tukaj ze skoraj dva tedna in se pocutim zares odlicno. Po pravici povedano.. se mi nekako ne da naprej, a imam v nogah nekaj, kar me priganja v Hampi. Tako kot me je vceraj v bliznjo Mapuso, do koder mimo "Infant Jesus farm" in krscanskih krizev na vsakem koraku pelje avtobus z indijsko glasbo, sedezi samo za zenske in enajstimi stojisci (v resnici stojisca pomnozimo z najmanj 3, da dobimo realno stevilo ljudi na avtobusu). Danes se bom z motorjem odpeljala v Monkey house. Pocartati male opice, ki so izgubile svoje matere in ki se rade druzijo z ljudmi, ker John Nicks tako lepo skrbi za njih. Ostalo je uganka. Tako kot dejstvo, da je vse le tukaj in zdaj. Zato zivim, a a a a a a a a a a!

Do naslednjic..papa!