Zgodba oz. rek iz naslovne vrstice se ni popolnoma uresnicila. Smo pa na koncu koncev pristali blizu Kathmandu-ja. v Pokhari. Mestecu, ki ob prvem posedanju na plocniku pokaze cestno zgodbo z zbitim motoristom in temperamentnimi nepalci, ki vsi v eni sekundi skocijo v kup in pomagajo z besedami zbiti na tla motorista, ki je prej zbil biciklista. Ocitno se tudi tukaj vsi drzijo reda. Pesec pod biciklistom, ta pod bicikl-rikso, ta pod avto risko, ta pod tovornjakom in tovornjak pod kravo/bivolom. V Indiji namrec nisem bila prica nobeni avtomobilski ali drugi cestni nesreci (ce ne upostevamo specih krav poleg trobelj in mrtvih mladickov psov) in tole je bilo pravo presenecenje.
Pokhara se je zacela kazati ze z mejo Indija-Nepal. Mir, gore. In na dvanajsturnem avtobusu do nebes med gorami sem zacela misliti, da sem v Sloveniji. Majhna sprememba okolja in ze sem bila skoraj doma. Veeeelika in cista, turkizna nepalska Soca, ki je bucala pod se nezgrajenim mostom. Sladki, ravnokar peceni obrocki, ki so spominjali na flancate iz Toskega cela. Pa rogljicki. Francoski rogljicki iz Interspara. Ter cela glavna ulica Pokhare. Mestece, ki lezi ob krasnem jezeru je stirim parom ock po voznji na lokalnem avtobusu prinesel pravo olajsanje. Plocnik je bil po stiskanju in zeloooooo majhnem osebnem prostoru prva tocka, na kateri sva z Eli-jem mirno pocakala na Majo in Omri-ja, da sta nasla novo domovanje. Opazovanju ni bilo ne konca ne kraja. Preseneceno sva ugotovila, da tukaj metati na cesto stvari ni manira. Kosi vseh barv in oblik prevladujejo povsod po cestah. Krave so ravno tako svete, svojo pot uberejo kjer jim pase. Nekako evropsko je. Ali pa tako zelo drugacno, ker je bil Varanasi po deseti uri zvecer cisto tiho, tukaj pa se je se po polnoci slisala ziva glasba nenepal;skih korenin. Zivi bazar z nestetimi trgovinicami in elegantno izpopolnjenimi koticki, ki kar vabijo in so prava pasa za oci. Ter nepopustljivi trgovci. To ni Indija, kjer ceno najprej spustis za eni cetrtino, da prides na koncno ene tretjine. Tukaj so precej trmasti, pa vztrajni in malce drazji. Vseeno, ali pa mogoce ravno zato se tudi dobi vse, kar si srce pozeli. Deke, pokrivala, denarnice, bunde, kartice, knjige…
Prav nic cudno torej ni, da smo zadeve za trekking, ki je bil povod za prihod v Nepal, uredili na enem mestu v enem dnevu, naredili fotografije (prava mala mojstorvina tale photoshop. Gospa v fotostudiu, ki mi je prodala 4gb kartico za 1500 NRS – 15 eur – je na koncu popustila, ker se Eli in Omri nista strinjala s fotografijo na zaslonu in predlagali smo, da ju jaz poskljocam, ona pa naprinta. In je bil volk sit ter koza cela), kupili bunde, sale, rokavice, cevlje in ob polnoci vsi utrujeni samo popadali v posteljo Pushpa guest house-a.
Pokhara se je zacela kazati ze z mejo Indija-Nepal. Mir, gore. In na dvanajsturnem avtobusu do nebes med gorami sem zacela misliti, da sem v Sloveniji. Majhna sprememba okolja in ze sem bila skoraj doma. Veeeelika in cista, turkizna nepalska Soca, ki je bucala pod se nezgrajenim mostom. Sladki, ravnokar peceni obrocki, ki so spominjali na flancate iz Toskega cela. Pa rogljicki. Francoski rogljicki iz Interspara. Ter cela glavna ulica Pokhare. Mestece, ki lezi ob krasnem jezeru je stirim parom ock po voznji na lokalnem avtobusu prinesel pravo olajsanje. Plocnik je bil po stiskanju in zeloooooo majhnem osebnem prostoru prva tocka, na kateri sva z Eli-jem mirno pocakala na Majo in Omri-ja, da sta nasla novo domovanje. Opazovanju ni bilo ne konca ne kraja. Preseneceno sva ugotovila, da tukaj metati na cesto stvari ni manira. Kosi vseh barv in oblik prevladujejo povsod po cestah. Krave so ravno tako svete, svojo pot uberejo kjer jim pase. Nekako evropsko je. Ali pa tako zelo drugacno, ker je bil Varanasi po deseti uri zvecer cisto tiho, tukaj pa se je se po polnoci slisala ziva glasba nenepal;skih korenin. Zivi bazar z nestetimi trgovinicami in elegantno izpopolnjenimi koticki, ki kar vabijo in so prava pasa za oci. Ter nepopustljivi trgovci. To ni Indija, kjer ceno najprej spustis za eni cetrtino, da prides na koncno ene tretjine. Tukaj so precej trmasti, pa vztrajni in malce drazji. Vseeno, ali pa mogoce ravno zato se tudi dobi vse, kar si srce pozeli. Deke, pokrivala, denarnice, bunde, kartice, knjige…
Prav nic cudno torej ni, da smo zadeve za trekking, ki je bil povod za prihod v Nepal, uredili na enem mestu v enem dnevu, naredili fotografije (prava mala mojstorvina tale photoshop. Gospa v fotostudiu, ki mi je prodala 4gb kartico za 1500 NRS – 15 eur – je na koncu popustila, ker se Eli in Omri nista strinjala s fotografijo na zaslonu in predlagali smo, da ju jaz poskljocam, ona pa naprinta. In je bil volk sit ter koza cela), kupili bunde, sale, rokavice, cevlje in ob polnoci vsi utrujeni samo popadali v posteljo Pushpa guest house-a.
Ce bi vedela prej, da se bom dejansko spravila na pohodnistvo, bi morebiti prinesla kaj svojega. Tako sem bila vsa nepalska. Bila? Da, preteklik je v uporabi. Ko smo z dovoljenji in nosacem po imenu Babu-Ram izpred Shai agencije pred tremi dnevi s triurno zamudo (tudi zaradi moje spet pojavljajoce driske!), ker je bilo malce komplicirano v en ruzak spakirati vse stvari, ki smo jih zeleli vzeti s sabo trije ljudje, vsi zadovoljnih obrazov sedli v taksi do avtobusne postaje, od tam zbarantali prevoz skozi ovinke, trajajoce eno uro, do zacetne tocke trekinga (Naya Pol), ki naj bi vodila do ABC (Annapurna base camp), si nihce verjetno ni predstavljal, da bomo danes ze nazaj. Presenetilo nas je slabo pocutje Omrija in z nekoliko grenkim priokusom smo prisli nazaj. Tam smo pustili vse. Zelje, pricakovanja in veselje. Z vsakim ovinkom, ki mu je sledilo se na milijone stopnic navzgor in priblizevala prva trekking nevihta (usli smo ji za picle tri minute), je prislo se vecje presenecenje. Vec strmenja, bolj odprte oci in radovedne zenice.
Navezala sem se na lokalne otrocicke. Predvsem na deklice, ki so najprej v solski uniformi, nato pa v domacih oblacilih pod hribckom, iz katerega smo zjutraj uzrli soncne zarke in mogocno South Annapurno, cez dan hodile s kosarami na hrbtih in hitele v solo nekoliko stran, zvecer pa skupaj z decki igrale igre s kamencki in se nastavljale fotografskemu objektivu mojega Nikona. Moje srce je ostalo tam. Ce bi lahko, bi ostala tri mesece. Edino, kar bi mi to preprecilo, je denar, ker nikjer ni bankomata, cene pa visoke (za nepalsko-indijske razmere). Obcutek, da sem na drugi strani sveta in delim sreco s temi umazanimi rokicami, ki se razveselijo cokoladnega Oreo piskotka, podarjenega s strain izraelskega gospodica ali t.i. solskega svincnika je…. Je.. nepopisen. In neopisen.
Eden izmed izdelkov gospodarja - bambusna kamera. Kapo dol!
Jutranje sortiranje rizevih zrn.
Lokalna frajerja. Debelo uro sta zaposlovala mojega Nikona.
Ocala meni, ocala tebi. Rokice tako, taka in drugacna poza. Prvi vecer. Krasne gospodicne. "Mz name is..." "and I am ... years old.". Srcice. Od 5-13 let.
Vasica na “hribu” ima enostavno zivljenje. Jutranje sonce, glasne vecerne nevihte z bliskanjem in mocnim vetrom, ki nosi pesek sem ter tja in Jurrasic park ograjo, ki brani leteco zogo odbojke. Veeeeliko solo in mocnimi zenskami ter neustrasnimi deklicami (glej fotografijo stevilka 1. Bivolja samica je bila ogromna. Deklica pa je imela, ocitno, ogromno moc).
Frajer od vceraj je postal se vecji frajer danes, ko nas je spretno premagoval v igri s kamencki.
Navezala sem se na lokalne otrocicke. Predvsem na deklice, ki so najprej v solski uniformi, nato pa v domacih oblacilih pod hribckom, iz katerega smo zjutraj uzrli soncne zarke in mogocno South Annapurno, cez dan hodile s kosarami na hrbtih in hitele v solo nekoliko stran, zvecer pa skupaj z decki igrale igre s kamencki in se nastavljale fotografskemu objektivu mojega Nikona. Moje srce je ostalo tam. Ce bi lahko, bi ostala tri mesece. Edino, kar bi mi to preprecilo, je denar, ker nikjer ni bankomata, cene pa visoke (za nepalsko-indijske razmere). Obcutek, da sem na drugi strani sveta in delim sreco s temi umazanimi rokicami, ki se razveselijo cokoladnega Oreo piskotka, podarjenega s strain izraelskega gospodica ali t.i. solskega svincnika je…. Je.. nepopisen. In neopisen. Vasica na “hribu” ima enostavno zivljenje. Jutranje sonce, glasne vecerne nevihte z bliskanjem in mocnim vetrom, ki nosi pesek sem ter tja in Jurrasic park ograjo, ki brani leteco zogo odbojke. Veeeeliko solo in mocnimi zenskami ter neustrasnimi deklicami.
Gandhruk s svojima gospodarjema, ki ne le dobro kuhata, ampak tudi izdelujeta okrasje iz bambusa, pogledom na s snegom pokrito in vcasih oblaki zakrito goro v ozadju Beverly Hillsa in pod zvezdnatim nebom s svojo Super view hisko ostaja prva in zaenkrat zadnja postojanka na trekingu po Nepalu, kjer se je pomlad ravnokar zacela prebujati. Cvetovi na drevesih, polna stopnicasta, terasasta polja in veliki, pisani metulji. Pa pasji mladicki, precej drugacni od indijskih.
