HAMPI-ELLORA-VARANASI

Hampi je poln. Casa. Ki stoji. Zares stoji. S skalami, kamni, a rekami, ki tecejo in akajo na goro dezevja, ki pocasi prihaja, da se bolj pozeleni okolico pod modrim nebom.

Avtobus do sem je bil norija, a ko smo prispeli, je bilo vse vsega vredno. Nevidne hiske izza palm, toplina domacinov in odlicna hrana takoj za zajtrk. Ugotavljala sem, ce je to raj na zemlji ali spet samo sanjam (v Indiji se sanje vedno znova in znova ponavljajo). Sem se uscipnila. In ugotovila, da je zelena se bolj zelena, da ne gre le za marketinsko potezo, kjer se stvari za zelen ucinek le potencira. Da obstaja dobra stran obkroznosti z ljudmi milijontih moznosti, ker potem vse bedne tezave z drisko izginejo (Sharmila, god loves you and you know that!:)) prej kot bi si clovek sploh lahko mislil. In ceprav sem prezivela tri bedne dni z lakoto v zelodcku, mokrimi brisacami in vsemi disavami okrog in vednostjo, da ne smem jesti, ker se bodo stvari le se poslabsale, kaj naj recem: bilo je vredno.

Potem sem sele zacela raziskovati. Templji tu in tam. Vode spodaj in zgoraj. Smeh izza in poleg. Puje (daritve) v tempjih mesta ali pod skalami na vrhu hriba. Listi in kocice nad vsem ostalim svetom in obcutkom aladinove preproge. Pareca vrocina s stopnicastim vzponom, ki se ob moseji prelevi v senco z obozavajoco milino hladu. Zanic mangov sladoled, ki je bil potisnjen nazaj tja, od koder je verjetno prisel (reka), a se ne damo. Bazar brez zelenjave, tako, da sem svojo korenckovo solato z limono in medom dobila sele po 5 dneh. Barve, barve in se enkrat barve. Banane zelen in rumene, majhne in velike. Ogromne, sladke papaje in majhne lubenice, da ne omenjam miniaturnih limon na eni ter ogromne slonice Lakhsmi iz glavnega templja, ki s svojimi ocmi sporoca 32 letno zgodbo, za katero se vsako jutro in vecer zdi, da jo skusa odplakniti reka, v kateri se kopa, a zaman.

Pripoved nadgrajujejo kamnine okrog guest house-a z imenom Goan corner. Plezalci vseh vrst, s tempeljskim tigrom na celu. Kobre, gekoni, opice. In lokalni (ter domaci) psi, cez katere vsi stopamo, jih crkljamo in ne pustimo, da lezijo na nasih nogah. Indijske igre, ki se jih ji treba nauciti in prenesti domov, izraelska prehrana (za obliznit prste, svaka cast!; nasla sem celo nekaj zelo podobnega dzuvedz rizu) in barantanje za nizje cene (150 namesto 400, dobro delo). Krojaci, ki naredijo hlace po meri za 150 Rs (priblizno 2,5 EUR), posta v zadnjem kotu glavnega centra mesta in kopitarji. Tokrat bivoli. POVSOD.

Ker smo se ujeli z druzbo iz avtobusa (bilo je res kot na solskem izletu), tukaj ni nikakrsnega problema planiranja. Zgodaj ustati, da ujamemo soncni vzhod. Pa naj bo to ob 5.15 z Edwinom in Simono ter cudovitim zvoki hang-a, ali z Michal, Eli-jem, Omri-jem in Samuel-om v Opicjem templju na vrhu hriba, do katerega je potrebno prehoditi 574 (po mojem stetju 586) stopnic.

Tukaj je se lokalna sola. Dan, v katerem sem skocila do lokalnega slapu, je prinesel srecanje s cudovitim deckom po imenu Vinajak. S srcem me je povabil na solski obisk v ponedeljek in lahko si samo predstavljate navdusenej 40 otrok, ko smo prinesle svincnike. Dobile milijon povabil, eno uresniceno (z najboljsim chai-em, kar se ga pila v Indiji), srcne zelje in mocan vtis. Kljub pomanjkanju pisal so vsi hrepeneli po tistih za v solo. Pravih svincnikih, s katerimi se pise v solske zvezke. In vnel se je mali malckasti prepir, a je uciteljica s trdo roko (dobesedno) vse skupaj resila v pol sekunde. Auc. Boli.

Vrocino (v povprecju 38 stopinj cez dan) v popoldnevih premagujemo z obiski okoliskih vasic in kopanjem v umetno narejenem jezeru, kjer stoji skala, visoka 8 metrov, najprimernejsa za skoke. Adrenalin. Auuuuuuuuuuuu, fantasticno. Potop v vodo je kot ponovno rojstvo, lubenica na obrezju v kombinaciji s papajo pa le se nova ekstaza. Zgodbe z vsega sveta kar kapljajo na plano, o Andamanskem otocju, Kalkuti, Rishikesh-u in rajskih plazah na jugu (Gokarna predvsem) ter tudi v Gujarat-u (Du) in ne morem reci, da se sem ne bom vec vrnila, ker se bom. Zdaj dobivam obcutek, da se potovanje ze bliza koncu in je zadnja polovicka strasna bolecina. Vse, kar prezivim, je mocno. Vse kar zelim, je se mocnejse.

Karma na vsakem koraku, skratka.

Ce nisem vedela, kam naprej in zakaj naprej (obcutek udomacenosti se jE spet prikradel v mojo glavo), to ostaja enako. Hampi je mesto z zgodovino in mesto, kjer reka usahne, da lahko dezevje prinese novo zivljenje. Mesto, ki te posrka vase. A treba je naprej. Ceprav mesto stoji in cas v njem (ure so prava redkost, zares, hehe), se jaz premikam naprej. Indija s svojimi festivali klice. Ker je Varanasi predalec za enkratno potovanje, smo se ustavili (z Omri-jem in Eli-jem, iz Izraela) v Aurangabad-u, do kamor nas je iz avtobusne postaje pripeljal najvecji indijec, kar sem jih kdaj videla, raziskali najvecji tempelj, izklesan iz kamna in samo strmeli, ker je neverjetno. Vse iz skale. Od zgoraj navzdol. Jame okrog, opice povsod. Odprte oci. Za 250 Rs vredno, kljub dooooolgem potovanju do sem in smesnih cenah za sobe, ki izgledajo bolj luknje kot prostor za spanje. V Kailasanatha templju (Ellora) sem bila malce pod pritiskom, s kratkimi hlacami namrec. Indijci so izbrskavali fotoaparate iz palcev na nogi in Eli je preudarno rekel, da bi lahko bila bolj milostna, oblekla sari in poskrbela, da ne ostanejo brez oci. Bom upostevala nasvet - za drugic.

Naslednje jutro smo obiskali se veeeeeliko trdnjavo v blizini hotela (Daulatabad), spet prehodili milijone stopnic, uzili razgled, izpod oken z vcasih raznobarvnimi reliefnimi oblikami, pobirali vstopnino za vsako fotografijo, ko so jo hiteli z nami, ujeli poglede radovednih netopirckov v temnih prehodih v zgornja nadstropja trdnjave in se, izcrpani ter pripravljeni na pot v Varanasi okrog 1h ponoci spokali v taksi, ki za spremembo ni bil riksa, ampak pravi avto. Za tri ljudi, s tremi velikimi ruzaki in dolgo potjo za in pred nami, se vedno premajhen in drag, a kaj hocemo. 90km dolga pot je trajala 3 ure in pol, ampak s chai-em vmes smo uspeli priti do Manmada, se vkrcati na vlak ob 5.15, vrzti z nasih prestolov spece ljudi in spati 3/4 casa 25-urnega potovanja do Varanasija. Ker je bilo opozorilo za moznosti kraje prav na tem vlaku vecje, se je dogodilo, da nismo spali kot dojencki, ampak z nekaj uspesnega prehranjevanja, parimi postanki in dvema zabavnima Nemcema, ki sta uspela placati 500 eur vredno popotovanje po Indiji in ne po lasti zelji, z dveurno zamudo prispeli v bivsi Benares, s pomocjo Manu-ja in njegovega riksa-partnerja nasli lep prostor za pocitek, z vrtom v sredini in uzili prvi dan/vecer tega tradicionalno nacionalnega dogajanja barv (t.i. Holi festival), ki bo jutri obkrozeno s polno luno. Slisi se zabavno, bojda je malce nevarno (predvsem za zenske in res ne vem, ce bom jutri stopila iz hiske, kjer domujemo), a takole gredo stvari v Indiji. Puja na glavnem ghatu danes zvecer je bila iz colna, ki ga je vodil boat/men Sonu prav carobna, jutri bo vse indijsko pijano in polno zelje po "pirhanju"....

Priznavam, da Varanasi ni to, kar sem pricakovala. Prevec prazen v smislu vtisa, ki ga daje s statusom najsvetejsega mesta Indije. Zahtevam prevec? Hm, mogoce. A to ni to. Hampi je bil poseben. Do sedaj moje najljubse mesto, tako, da se bom(o) verjetno kmalu premaknili naprej (odvisno od zasedenosti vlakov). Kam, se ni jasno. Darjeeling in Kalkuta? Ali pa proti zahodu (Agra in Rajastan).

Internetni dostop je bil popolnoma onemogocen, neznosno. Fotografije so se v teh stirinajstih dneh namnozile in pridejo na ogled takoj, ko se prikopitljam do racunalnika, ki sprejema USB-je, ne zmrzne na vsake 3 minute, ne odpira internetne strani pol minute in ne stane vec kot 50 Rs (pa se to je veliko).... Se dobro, da je tale v nasem hotelcku kolikor toliko...

Sub kutch milega! (Vse je mozno),
t.i. Manu