HAMPI-ELLORA-VARANASI 2

Domaci otroci v znacilni srebrni barvi po obrazu, ki so prvi potrkali na vrata guest house-a in odprli "sezono" norenja.

Kane

S francosko, ze izpod tusa, gospo, medtem ko sem jaz svojo umetnino nosila se kaksni dve uri in se potem preceja zabavala v kopalnici.

Holi v Varanasiju z maskro Manuelo, ki se je precej vzivela v dogajanje. Ce sem zamudila pust, lahko recem, da sem nadoknadila.

Fantasticne barve. Prisel je iz ulice, takole mavricen.

Vsi v Singh guest house prisoti in prisebni pri dogajanju

Puja na glavne ghatu ob reki Ganges na dan pred holi-jem, torej 10. marca ob 19h. Svecke, kadila, disave in pomeni, obdani z ritmi Indije vse okrog nas.

10. marec 2009: mala nema Jaya naju je z Omrijem popeljala po ulicah Varanasija vse do prvih 5 ghatov, dobila sva oznacbo zelene barve pred vstopom na prvega in veselje ob nekaksnem iniciacijskem obredu, ki nama ga je pripravila, je bilo nepopisno.

Tri kamnite in tri mesnate figure v Ellora templju. Tekmovanje za najboljso izvedbo se vedno trajal. Svoj glas lahko oddate na moj e-mail naslov do vkljucno 20. aprila 2009 :)

Varanasi. In moj mali preljubi ISKCON (Kare Krishna) tempelj.

Sredi najozje ulice v Varanasiju. 2 metra naprej nisem vec posnela fotografije. Razlog: v kletkah zivi piscanci, izven njih v rokah mesarja cvileci, desno od njega poskakujoce glave in v kosari malce stran pripravljeni za obed.

Zelezniska postaja ob prihodu (6 zjutraj, 10. marec 2009)

Daulatabad in midva z Eli-jem na mostu, pod katerim je zivo zelena tekocina definitivno izgledala kot strup. Drzala sva se ograje, da ne bi slucajno padla dol, Omri pa je bril norca.

Daulatabad in trije popotniki s kraljevim topom, ki sije pod soncem v blizini Ellore in Aurangabad-a.

Dva smesna turista, ki sta skusala uotoviti, koliko je ura z gledanjem v sonce. Eli in Omri, seveda. Rajasthan v Hampiju. Tradicionalne lutke z gospo, ki oblada rocne spretnosti. Ko pridem do Rajasthana, se naucim tudi to, ce ne, kupim vsaj marioneto!

Nosil je majico, brez vednosti pomena napisa. Dobil jo je v dar od nekea poljskega turista in ker mu je bila tako pri srcu, je se vedno tu. Poskusila sem razloziti pomen in upam, da uspesno.

Madn in Gali s svojima priljubljenima instrumentoma sta v 6 minutah ogrela mojo duso z nepalsko serenado sredi ulice na zadnji hampijevski dan, ko so drui hitgeli po nakupih. ...

Zdelo se je kot pravljica o lane tigru, ki smo jo slisali na skalah Opicjega templja. Potem so plezalci rekli, da so videli hijene in geparda. In potem je prisla se zgodba o krokodilu v jezeru, kjer so se namakali. In v pol sekunde izginulem psu. Malce skepticni smo skakljali v zeleno vodo in napeli oci vsakic, ko je mimo priplavalo listje, a brezuspesno zapazenega krokodila. Na sreco. Bi bila pa dobra fotografija, sigurno.

Nezno, ljubi me nezno.... a a a a a a a... Te cvetlice so (bile) povsod po Hampiju. Tudi na poti do podskalnega obrednega templja. In Eli si je dal duska. Jaz pa tudi. Vse za dobro fotko :)

Tempeljska zenska ob jutranjem opravilu.

"Mala" Lakshmi (tempeljska slonica) ob jutranjem kopanju. Uzitek in pol. Tako zanjo kot za opazovalce. Palica, ki strli izza zepa njenega skrbnika sicer pove veliko, a pustimo to ob strani.

Bliznje jezero. S skalami, se razume. S takimi, iz katerih se lahko skoci. Tale (20m) je prepricala celo mene. Omri je rekel, da bo skocil, ce bom skocila jaz. Seveda sem hotela. Pa je bilo malce nemogoce priplezati do vrha, tako, da sem to adrenalinsko zahtevo prepustila indijskemu norcku, ki je v enem dnevu skocil ze trikrat. V zadnje s pekoco ritjo, hehe.

Michal, cudovita deklina iz Izraela, s cilomum po jutranjem "sprehodu" do Monkey templa, ki je zahteval pocitek. Rocno izdelana skrinjica za prenos te kadilne napravice je bila izdelana nekje v Jaipurju in je prava mojstrovina.

Estrella ob deljenju svincnikov mladim ucenjakom. Strogost je bila prisotna, a na koncu so vsi dobili vsaj enega.

Z deklicami lokalne sole. Ponosne so razkazovale svoje tablice, na katere pisejo in s copki opletale po 5 kvadratnih metrov veliki ucilnici brez stolov in miz, a z licno, v vrste razporejenimi torbami urejenim prostorom. Prave sarmerke, kaj naj recem.

Ena izmed spretnosti indijskih deckov. T.i. buguri (izgovorjava: bgri), oz. po slovensko: frtavka. Navij vrvico okrog, potegni, vrzi v zrak, zaobjemi z vrvjo, vrzi v zrak in bodi spreten ter frtavko ujemi na dlan. Spretnost, ni kaj. Se ucim, se ucim.

Del podzemeljskega templja, v katerem smo si ohladili noge. Zares caroben. Igra svetlobe.

Mangov sladoled, ki je letel v reko. Dober izgled, slaba notranjost. Smeh je bil mocno prisoten zato, ker okus niti slucajno ni bil mangov, jaz pa sem navalila na lucko kot nora. Bljak. :)

Omri v Shiva templju.

Majhna lutka, ki je pritegnila mojo pozornost takoj, ko smo stopili v restavracijo z imenom Mango tree (ime je dobila po mangovem drevesu, pod kateri se nahaja). Prijazna puncka, ki bi ji, ce bi bila moja lahko dala ime Lucy. Pozdravlja obiskovalce in se guglja v ritmu indijskega vetrca.

Podzemljni empelj na drui strani reke, kjer smo si po dveurnem sprehodu po soncu odpocili glave in ohladili nogice.

Mojster s kobro. Problem je le v tem, da njihovi zobki niso vec tam, kjer bi morali biti in ugriz ni nevaren, kar zmanjsa napetot situacije. Jih je pa lepo gledati, kako se, hipnotizirane, gibajo v ritmi piscali. Za napitnino sem vseeno vztrajala, da zapre kosare, preden mu placam, hehe.

Dva samana na ulici Hampi bazarja in neka deklina vmes, ki se dela, da ve, kaj pocne.

Banane, banane, banane. Vsepovsoid. Plantaze banan. Ce jih kupis na mestu, kjer rastej, dobis eno za en rupi, celo vejo za sto rupijev. Ce jih kupis na trznici, stanejo 5 rupijev/kos. So pa v vsakem primeru slastne. Ce zaradi velikosti (mahne so, pribizno polovice tistih, ki jih navadno najdemo v Sloveniji), nisem se strokovno zakljucila.

Skale, na katere smo radi plezali ob vecerih, soncnem zahodu. Ko se je Estrella odlocila, da bo poskusila s plezanjem (dejansko, prao, profesionalno, s cevlji in to:)), sva na drugi strni zaslisali didziridu in hang. Konec s plezanjem, skok k Edwinu in Cirusu in wow. Vec o zvoku, ko pridem domov in pritisnem play.

Opice na poti v Monkey temple (Hanuman temple). Ce imas banane, das banane. Ne branijo se, o ne ne ne, prav nic.

Hanuman dance pred enim izmed templjev na drugi strani reke. Decek z opravo in pol, z dveminutnim sov-om, vrednim ogleda in sluha

Estrella se uci tradicionalnega porocnega plesa pred nasim Goan corner z damami iz bliznje vasi, ki vsak dan prihajajo na obisk, prinesejo sadje in pokazejo svoje spretnosti.

Skupinska fotografija po uspesno prebrodenem blodnjaku skal, ki nas je pripeljal do podskalnega templja. Trije na fotografiji ne sodelujejo pri neumnih pozah/obrazni mimiki :P