What to do? Go to Kathmandu.

Pocasi se dalec pride. Tale mala sefica to ve.

A si tu tut not paduuu?

Zgodba oz. rek iz naslovne vrstice se ni popolnoma uresnicila. Smo pa na koncu koncev pristali blizu Kathmandu-ja. v Pokhari. Mestecu, ki ob prvem posedanju na plocniku pokaze cestno zgodbo z zbitim motoristom in temperamentnimi nepalci, ki vsi v eni sekundi skocijo v kup in pomagajo z besedami zbiti na tla motorista, ki je prej zbil biciklista. Ocitno se tudi tukaj vsi drzijo reda. Pesec pod biciklistom, ta pod bicikl-rikso, ta pod avto risko, ta pod tovornjakom in tovornjak pod kravo/bivolom. V Indiji namrec nisem bila prica nobeni avtomobilski ali drugi cestni nesreci (ce ne upostevamo specih krav poleg trobelj in mrtvih mladickov psov) in tole je bilo pravo presenecenje.

Pokhara se je zacela kazati ze z mejo Indija-Nepal. Mir, gore. In na dvanajsturnem avtobusu do nebes med gorami sem zacela misliti, da sem v Sloveniji. Majhna sprememba okolja in ze sem bila skoraj doma. Veeeelika in cista, turkizna nepalska Soca, ki je bucala pod se nezgrajenim mostom. Sladki, ravnokar peceni obrocki, ki so spominjali na flancate iz Toskega cela. Pa rogljicki. Francoski rogljicki iz Interspara. Ter cela glavna ulica Pokhare. Mestece, ki lezi ob krasnem jezeru je stirim parom ock po voznji na lokalnem avtobusu prinesel pravo olajsanje. Plocnik je bil po stiskanju in zeloooooo majhnem osebnem prostoru prva tocka, na kateri sva z Eli-jem mirno pocakala na Majo in Omri-ja, da sta nasla novo domovanje. Opazovanju ni bilo ne konca ne kraja. Preseneceno sva ugotovila, da tukaj metati na cesto stvari ni manira. Kosi vseh barv in oblik prevladujejo povsod po cestah. Krave so ravno tako svete, svojo pot uberejo kjer jim pase. Nekako evropsko je. Ali pa tako zelo drugacno, ker je bil Varanasi po deseti uri zvecer cisto tiho, tukaj pa se je se po polnoci slisala ziva glasba nenepal;skih korenin. Zivi bazar z nestetimi trgovinicami in elegantno izpopolnjenimi koticki, ki kar vabijo in so prava pasa za oci. Ter nepopustljivi trgovci. To ni Indija, kjer ceno najprej spustis za eni cetrtino, da prides na koncno ene tretjine. Tukaj so precej trmasti, pa vztrajni in malce drazji. Vseeno, ali pa mogoce ravno zato se tudi dobi vse, kar si srce pozeli. Deke, pokrivala, denarnice, bunde, kartice, knjige…
Prav nic cudno torej ni, da smo zadeve za trekking, ki je bil povod za prihod v Nepal, uredili na enem mestu v enem dnevu, naredili fotografije (prava mala mojstorvina tale photoshop. Gospa v fotostudiu, ki mi je prodala 4gb kartico za 1500 NRS – 15 eur – je na koncu popustila, ker se Eli in Omri nista strinjala s fotografijo na zaslonu in predlagali smo, da ju jaz poskljocam, ona pa naprinta. In je bil volk sit ter koza cela), kupili bunde, sale, rokavice, cevlje in ob polnoci vsi utrujeni samo popadali v posteljo Pushpa guest house-a.

Ce bi vedela prej, da se bom dejansko spravila na pohodnistvo, bi morebiti prinesla kaj svojega. Tako sem bila vsa nepalska. Bila? Da, preteklik je v uporabi. Ko smo z dovoljenji in nosacem po imenu Babu-Ram izpred Shai agencije pred tremi dnevi s triurno zamudo (tudi zaradi moje spet pojavljajoce driske!), ker je bilo malce komplicirano v en ruzak spakirati vse stvari, ki smo jih zeleli vzeti s sabo trije ljudje, vsi zadovoljnih obrazov sedli v taksi do avtobusne postaje, od tam zbarantali prevoz skozi ovinke, trajajoce eno uro, do zacetne tocke trekinga (Naya Pol), ki naj bi vodila do ABC (Annapurna base camp), si nihce verjetno ni predstavljal, da bomo danes ze nazaj. Presenetilo nas je slabo pocutje Omrija in z nekoliko grenkim priokusom smo prisli nazaj. Tam smo pustili vse. Zelje, pricakovanja in veselje. Z vsakim ovinkom, ki mu je sledilo se na milijone stopnic navzgor in priblizevala prva trekking nevihta (usli smo ji za picle tri minute), je prislo se vecje presenecenje. Vec strmenja, bolj odprte oci in radovedne zenice.

Eli na tocki, kjer se moras pofockat. Sele zacetek. Manuela je podpisala papirje, hehe.

Nas nosac - Babu-Ram. topel clovek z 26-letno tradicijo trekinga in jasnimi ocmi.

Navezala sem se na lokalne otrocicke. Predvsem na deklice, ki so najprej v solski uniformi, nato pa v domacih oblacilih pod hribckom, iz katerega smo zjutraj uzrli soncne zarke in mogocno South Annapurno, cez dan hodile s kosarami na hrbtih in hitele v solo nekoliko stran, zvecer pa skupaj z decki igrale igre s kamencki in se nastavljale fotografskemu objektivu mojega Nikona. Moje srce je ostalo tam. Ce bi lahko, bi ostala tri mesece. Edino, kar bi mi to preprecilo, je denar, ker nikjer ni bankomata, cene pa visoke (za nepalsko-indijske razmere). Obcutek, da sem na drugi strani sveta in delim sreco s temi umazanimi rokicami, ki se razveselijo cokoladnega Oreo piskotka, podarjenega s strain izraelskega gospodica ali t.i. solskega svincnika je…. Je.. nepopisen. In neopisen.

Eden izmed izdelkov gospodarja - bambusna kamera. Kapo dol!

Jutranje sortiranje rizevih zrn.

Lokalna frajerja. Debelo uro sta zaposlovala mojega Nikona.

Piskotki in se enkrat piskotki. Pa neskoncen nasmeh ob sladkosti.

Ocala meni, ocala tebi. Rokice tako, taka in drugacna poza. Prvi vecer. Krasne gospodicne. "Mz name is..." "and I am ... years old.". Srcice. Od 5-13 let.

Vasica na “hribu” ima enostavno zivljenje. Jutranje sonce, glasne vecerne nevihte z bliskanjem in mocnim vetrom, ki nosi pesek sem ter tja in Jurrasic park ograjo, ki brani leteco zogo odbojke. Veeeeliko solo in mocnimi zenskami ter neustrasnimi deklicami (glej fotografijo stevilka 1. Bivolja samica je bila ogromna. Deklica pa je imela, ocitno, ogromno moc).

Frajer od vceraj je postal se vecji frajer danes, ko nas je spretno premagoval v igri s kamencki.

Kosarka brez kosa. Zadeni vrh kola in tocka je tvoja.

Navezala sem se na lokalne otrocicke. Predvsem na deklice, ki so najprej v solski uniformi, nato pa v domacih oblacilih pod hribckom, iz katerega smo zjutraj uzrli soncne zarke in mogocno South Annapurno, cez dan hodile s kosarami na hrbtih in hitele v solo nekoliko stran, zvecer pa skupaj z decki igrale igre s kamencki in se nastavljale fotografskemu objektivu mojega Nikona. Moje srce je ostalo tam. Ce bi lahko, bi ostala tri mesece. Edino, kar bi mi to preprecilo, je denar, ker nikjer ni bankomata, cene pa visoke (za nepalsko-indijske razmere). Obcutek, da sem na drugi strani sveta in delim sreco s temi umazanimi rokicami, ki se razveselijo cokoladnega Oreo piskotka, podarjenega s strain izraelskega gospodica ali t.i. solskega svincnika je…. Je.. nepopisen. In neopisen. Vasica na “hribu” ima enostavno zivljenje. Jutranje sonce, glasne vecerne nevihte z bliskanjem in mocnim vetrom, ki nosi pesek sem ter tja in Jurrasic park ograjo, ki brani leteco zogo odbojke. Veeeeliko solo in mocnimi zenskami ter neustrasnimi deklicami.

Gandhruk s svojima gospodarjema, ki ne le dobro kuhata, ampak tudi izdelujeta okrasje iz bambusa, pogledom na s snegom pokrito in vcasih oblaki zakrito goro v ozadju Beverly Hillsa in pod zvezdnatim nebom s svojo Super view hisko ostaja prva in zaenkrat zadnja postojanka na trekingu po Nepalu, kjer se je pomlad ravnokar zacela prebujati. Cvetovi na drevesih, polna stopnicasta, terasasta polja in veliki, pisani metulji. Pa pasji mladicki, precej drugacni od indijskih.

Cebelji panj.

V vetru poigravajoci metuljcki.

Neskoncna terasasta polja. Utopijo misli in pustijo, da dihas.

S sedenjem v internetnem koticku stevilka osemnajst zaenkrat zakljucujem zgodbo o razmigavanju. Ce bo le moznost, jo sibnem pod Himalajo. Tokrat zares!

HAMPI-ELLORA-VARANASI 2

Domaci otroci v znacilni srebrni barvi po obrazu, ki so prvi potrkali na vrata guest house-a in odprli "sezono" norenja.

Kane

S francosko, ze izpod tusa, gospo, medtem ko sem jaz svojo umetnino nosila se kaksni dve uri in se potem preceja zabavala v kopalnici.

Holi v Varanasiju z maskro Manuelo, ki se je precej vzivela v dogajanje. Ce sem zamudila pust, lahko recem, da sem nadoknadila.

Fantasticne barve. Prisel je iz ulice, takole mavricen.

Vsi v Singh guest house prisoti in prisebni pri dogajanju

Puja na glavne ghatu ob reki Ganges na dan pred holi-jem, torej 10. marca ob 19h. Svecke, kadila, disave in pomeni, obdani z ritmi Indije vse okrog nas.

10. marec 2009: mala nema Jaya naju je z Omrijem popeljala po ulicah Varanasija vse do prvih 5 ghatov, dobila sva oznacbo zelene barve pred vstopom na prvega in veselje ob nekaksnem iniciacijskem obredu, ki nama ga je pripravila, je bilo nepopisno.

Tri kamnite in tri mesnate figure v Ellora templju. Tekmovanje za najboljso izvedbo se vedno trajal. Svoj glas lahko oddate na moj e-mail naslov do vkljucno 20. aprila 2009 :)

Varanasi. In moj mali preljubi ISKCON (Kare Krishna) tempelj.

Sredi najozje ulice v Varanasiju. 2 metra naprej nisem vec posnela fotografije. Razlog: v kletkah zivi piscanci, izven njih v rokah mesarja cvileci, desno od njega poskakujoce glave in v kosari malce stran pripravljeni za obed.

Zelezniska postaja ob prihodu (6 zjutraj, 10. marec 2009)

Daulatabad in midva z Eli-jem na mostu, pod katerim je zivo zelena tekocina definitivno izgledala kot strup. Drzala sva se ograje, da ne bi slucajno padla dol, Omri pa je bril norca.

Daulatabad in trije popotniki s kraljevim topom, ki sije pod soncem v blizini Ellore in Aurangabad-a.

Dva smesna turista, ki sta skusala uotoviti, koliko je ura z gledanjem v sonce. Eli in Omri, seveda. Rajasthan v Hampiju. Tradicionalne lutke z gospo, ki oblada rocne spretnosti. Ko pridem do Rajasthana, se naucim tudi to, ce ne, kupim vsaj marioneto!

Nosil je majico, brez vednosti pomena napisa. Dobil jo je v dar od nekea poljskega turista in ker mu je bila tako pri srcu, je se vedno tu. Poskusila sem razloziti pomen in upam, da uspesno.

Madn in Gali s svojima priljubljenima instrumentoma sta v 6 minutah ogrela mojo duso z nepalsko serenado sredi ulice na zadnji hampijevski dan, ko so drui hitgeli po nakupih. ...

Zdelo se je kot pravljica o lane tigru, ki smo jo slisali na skalah Opicjega templja. Potem so plezalci rekli, da so videli hijene in geparda. In potem je prisla se zgodba o krokodilu v jezeru, kjer so se namakali. In v pol sekunde izginulem psu. Malce skepticni smo skakljali v zeleno vodo in napeli oci vsakic, ko je mimo priplavalo listje, a brezuspesno zapazenega krokodila. Na sreco. Bi bila pa dobra fotografija, sigurno.

Nezno, ljubi me nezno.... a a a a a a a... Te cvetlice so (bile) povsod po Hampiju. Tudi na poti do podskalnega obrednega templja. In Eli si je dal duska. Jaz pa tudi. Vse za dobro fotko :)

Tempeljska zenska ob jutranjem opravilu.

"Mala" Lakshmi (tempeljska slonica) ob jutranjem kopanju. Uzitek in pol. Tako zanjo kot za opazovalce. Palica, ki strli izza zepa njenega skrbnika sicer pove veliko, a pustimo to ob strani.

Bliznje jezero. S skalami, se razume. S takimi, iz katerih se lahko skoci. Tale (20m) je prepricala celo mene. Omri je rekel, da bo skocil, ce bom skocila jaz. Seveda sem hotela. Pa je bilo malce nemogoce priplezati do vrha, tako, da sem to adrenalinsko zahtevo prepustila indijskemu norcku, ki je v enem dnevu skocil ze trikrat. V zadnje s pekoco ritjo, hehe.

Michal, cudovita deklina iz Izraela, s cilomum po jutranjem "sprehodu" do Monkey templa, ki je zahteval pocitek. Rocno izdelana skrinjica za prenos te kadilne napravice je bila izdelana nekje v Jaipurju in je prava mojstrovina.

Estrella ob deljenju svincnikov mladim ucenjakom. Strogost je bila prisotna, a na koncu so vsi dobili vsaj enega.

Z deklicami lokalne sole. Ponosne so razkazovale svoje tablice, na katere pisejo in s copki opletale po 5 kvadratnih metrov veliki ucilnici brez stolov in miz, a z licno, v vrste razporejenimi torbami urejenim prostorom. Prave sarmerke, kaj naj recem.

Ena izmed spretnosti indijskih deckov. T.i. buguri (izgovorjava: bgri), oz. po slovensko: frtavka. Navij vrvico okrog, potegni, vrzi v zrak, zaobjemi z vrvjo, vrzi v zrak in bodi spreten ter frtavko ujemi na dlan. Spretnost, ni kaj. Se ucim, se ucim.

Del podzemeljskega templja, v katerem smo si ohladili noge. Zares caroben. Igra svetlobe.

Mangov sladoled, ki je letel v reko. Dober izgled, slaba notranjost. Smeh je bil mocno prisoten zato, ker okus niti slucajno ni bil mangov, jaz pa sem navalila na lucko kot nora. Bljak. :)

Omri v Shiva templju.

Majhna lutka, ki je pritegnila mojo pozornost takoj, ko smo stopili v restavracijo z imenom Mango tree (ime je dobila po mangovem drevesu, pod kateri se nahaja). Prijazna puncka, ki bi ji, ce bi bila moja lahko dala ime Lucy. Pozdravlja obiskovalce in se guglja v ritmu indijskega vetrca.

Podzemljni empelj na drui strani reke, kjer smo si po dveurnem sprehodu po soncu odpocili glave in ohladili nogice.

Mojster s kobro. Problem je le v tem, da njihovi zobki niso vec tam, kjer bi morali biti in ugriz ni nevaren, kar zmanjsa napetot situacije. Jih je pa lepo gledati, kako se, hipnotizirane, gibajo v ritmi piscali. Za napitnino sem vseeno vztrajala, da zapre kosare, preden mu placam, hehe.

Dva samana na ulici Hampi bazarja in neka deklina vmes, ki se dela, da ve, kaj pocne.

Banane, banane, banane. Vsepovsoid. Plantaze banan. Ce jih kupis na mestu, kjer rastej, dobis eno za en rupi, celo vejo za sto rupijev. Ce jih kupis na trznici, stanejo 5 rupijev/kos. So pa v vsakem primeru slastne. Ce zaradi velikosti (mahne so, pribizno polovice tistih, ki jih navadno najdemo v Sloveniji), nisem se strokovno zakljucila.

Skale, na katere smo radi plezali ob vecerih, soncnem zahodu. Ko se je Estrella odlocila, da bo poskusila s plezanjem (dejansko, prao, profesionalno, s cevlji in to:)), sva na drugi strni zaslisali didziridu in hang. Konec s plezanjem, skok k Edwinu in Cirusu in wow. Vec o zvoku, ko pridem domov in pritisnem play.

Opice na poti v Monkey temple (Hanuman temple). Ce imas banane, das banane. Ne branijo se, o ne ne ne, prav nic.

Hanuman dance pred enim izmed templjev na drugi strani reke. Decek z opravo in pol, z dveminutnim sov-om, vrednim ogleda in sluha

Estrella se uci tradicionalnega porocnega plesa pred nasim Goan corner z damami iz bliznje vasi, ki vsak dan prihajajo na obisk, prinesejo sadje in pokazejo svoje spretnosti.

Skupinska fotografija po uspesno prebrodenem blodnjaku skal, ki nas je pripeljal do podskalnega templja. Trije na fotografiji ne sodelujejo pri neumnih pozah/obrazni mimiki :P

HAMPI-ELLORA-VARANASI

Hampi je poln. Casa. Ki stoji. Zares stoji. S skalami, kamni, a rekami, ki tecejo in akajo na goro dezevja, ki pocasi prihaja, da se bolj pozeleni okolico pod modrim nebom.

Avtobus do sem je bil norija, a ko smo prispeli, je bilo vse vsega vredno. Nevidne hiske izza palm, toplina domacinov in odlicna hrana takoj za zajtrk. Ugotavljala sem, ce je to raj na zemlji ali spet samo sanjam (v Indiji se sanje vedno znova in znova ponavljajo). Sem se uscipnila. In ugotovila, da je zelena se bolj zelena, da ne gre le za marketinsko potezo, kjer se stvari za zelen ucinek le potencira. Da obstaja dobra stran obkroznosti z ljudmi milijontih moznosti, ker potem vse bedne tezave z drisko izginejo (Sharmila, god loves you and you know that!:)) prej kot bi si clovek sploh lahko mislil. In ceprav sem prezivela tri bedne dni z lakoto v zelodcku, mokrimi brisacami in vsemi disavami okrog in vednostjo, da ne smem jesti, ker se bodo stvari le se poslabsale, kaj naj recem: bilo je vredno.

Potem sem sele zacela raziskovati. Templji tu in tam. Vode spodaj in zgoraj. Smeh izza in poleg. Puje (daritve) v tempjih mesta ali pod skalami na vrhu hriba. Listi in kocice nad vsem ostalim svetom in obcutkom aladinove preproge. Pareca vrocina s stopnicastim vzponom, ki se ob moseji prelevi v senco z obozavajoco milino hladu. Zanic mangov sladoled, ki je bil potisnjen nazaj tja, od koder je verjetno prisel (reka), a se ne damo. Bazar brez zelenjave, tako, da sem svojo korenckovo solato z limono in medom dobila sele po 5 dneh. Barve, barve in se enkrat barve. Banane zelen in rumene, majhne in velike. Ogromne, sladke papaje in majhne lubenice, da ne omenjam miniaturnih limon na eni ter ogromne slonice Lakhsmi iz glavnega templja, ki s svojimi ocmi sporoca 32 letno zgodbo, za katero se vsako jutro in vecer zdi, da jo skusa odplakniti reka, v kateri se kopa, a zaman.

Pripoved nadgrajujejo kamnine okrog guest house-a z imenom Goan corner. Plezalci vseh vrst, s tempeljskim tigrom na celu. Kobre, gekoni, opice. In lokalni (ter domaci) psi, cez katere vsi stopamo, jih crkljamo in ne pustimo, da lezijo na nasih nogah. Indijske igre, ki se jih ji treba nauciti in prenesti domov, izraelska prehrana (za obliznit prste, svaka cast!; nasla sem celo nekaj zelo podobnega dzuvedz rizu) in barantanje za nizje cene (150 namesto 400, dobro delo). Krojaci, ki naredijo hlace po meri za 150 Rs (priblizno 2,5 EUR), posta v zadnjem kotu glavnega centra mesta in kopitarji. Tokrat bivoli. POVSOD.

Ker smo se ujeli z druzbo iz avtobusa (bilo je res kot na solskem izletu), tukaj ni nikakrsnega problema planiranja. Zgodaj ustati, da ujamemo soncni vzhod. Pa naj bo to ob 5.15 z Edwinom in Simono ter cudovitim zvoki hang-a, ali z Michal, Eli-jem, Omri-jem in Samuel-om v Opicjem templju na vrhu hriba, do katerega je potrebno prehoditi 574 (po mojem stetju 586) stopnic.

Tukaj je se lokalna sola. Dan, v katerem sem skocila do lokalnega slapu, je prinesel srecanje s cudovitim deckom po imenu Vinajak. S srcem me je povabil na solski obisk v ponedeljek in lahko si samo predstavljate navdusenej 40 otrok, ko smo prinesle svincnike. Dobile milijon povabil, eno uresniceno (z najboljsim chai-em, kar se ga pila v Indiji), srcne zelje in mocan vtis. Kljub pomanjkanju pisal so vsi hrepeneli po tistih za v solo. Pravih svincnikih, s katerimi se pise v solske zvezke. In vnel se je mali malckasti prepir, a je uciteljica s trdo roko (dobesedno) vse skupaj resila v pol sekunde. Auc. Boli.

Vrocino (v povprecju 38 stopinj cez dan) v popoldnevih premagujemo z obiski okoliskih vasic in kopanjem v umetno narejenem jezeru, kjer stoji skala, visoka 8 metrov, najprimernejsa za skoke. Adrenalin. Auuuuuuuuuuuu, fantasticno. Potop v vodo je kot ponovno rojstvo, lubenica na obrezju v kombinaciji s papajo pa le se nova ekstaza. Zgodbe z vsega sveta kar kapljajo na plano, o Andamanskem otocju, Kalkuti, Rishikesh-u in rajskih plazah na jugu (Gokarna predvsem) ter tudi v Gujarat-u (Du) in ne morem reci, da se sem ne bom vec vrnila, ker se bom. Zdaj dobivam obcutek, da se potovanje ze bliza koncu in je zadnja polovicka strasna bolecina. Vse, kar prezivim, je mocno. Vse kar zelim, je se mocnejse.

Karma na vsakem koraku, skratka.

Ce nisem vedela, kam naprej in zakaj naprej (obcutek udomacenosti se jE spet prikradel v mojo glavo), to ostaja enako. Hampi je mesto z zgodovino in mesto, kjer reka usahne, da lahko dezevje prinese novo zivljenje. Mesto, ki te posrka vase. A treba je naprej. Ceprav mesto stoji in cas v njem (ure so prava redkost, zares, hehe), se jaz premikam naprej. Indija s svojimi festivali klice. Ker je Varanasi predalec za enkratno potovanje, smo se ustavili (z Omri-jem in Eli-jem, iz Izraela) v Aurangabad-u, do kamor nas je iz avtobusne postaje pripeljal najvecji indijec, kar sem jih kdaj videla, raziskali najvecji tempelj, izklesan iz kamna in samo strmeli, ker je neverjetno. Vse iz skale. Od zgoraj navzdol. Jame okrog, opice povsod. Odprte oci. Za 250 Rs vredno, kljub dooooolgem potovanju do sem in smesnih cenah za sobe, ki izgledajo bolj luknje kot prostor za spanje. V Kailasanatha templju (Ellora) sem bila malce pod pritiskom, s kratkimi hlacami namrec. Indijci so izbrskavali fotoaparate iz palcev na nogi in Eli je preudarno rekel, da bi lahko bila bolj milostna, oblekla sari in poskrbela, da ne ostanejo brez oci. Bom upostevala nasvet - za drugic.

Naslednje jutro smo obiskali se veeeeeliko trdnjavo v blizini hotela (Daulatabad), spet prehodili milijone stopnic, uzili razgled, izpod oken z vcasih raznobarvnimi reliefnimi oblikami, pobirali vstopnino za vsako fotografijo, ko so jo hiteli z nami, ujeli poglede radovednih netopirckov v temnih prehodih v zgornja nadstropja trdnjave in se, izcrpani ter pripravljeni na pot v Varanasi okrog 1h ponoci spokali v taksi, ki za spremembo ni bil riksa, ampak pravi avto. Za tri ljudi, s tremi velikimi ruzaki in dolgo potjo za in pred nami, se vedno premajhen in drag, a kaj hocemo. 90km dolga pot je trajala 3 ure in pol, ampak s chai-em vmes smo uspeli priti do Manmada, se vkrcati na vlak ob 5.15, vrzti z nasih prestolov spece ljudi in spati 3/4 casa 25-urnega potovanja do Varanasija. Ker je bilo opozorilo za moznosti kraje prav na tem vlaku vecje, se je dogodilo, da nismo spali kot dojencki, ampak z nekaj uspesnega prehranjevanja, parimi postanki in dvema zabavnima Nemcema, ki sta uspela placati 500 eur vredno popotovanje po Indiji in ne po lasti zelji, z dveurno zamudo prispeli v bivsi Benares, s pomocjo Manu-ja in njegovega riksa-partnerja nasli lep prostor za pocitek, z vrtom v sredini in uzili prvi dan/vecer tega tradicionalno nacionalnega dogajanja barv (t.i. Holi festival), ki bo jutri obkrozeno s polno luno. Slisi se zabavno, bojda je malce nevarno (predvsem za zenske in res ne vem, ce bom jutri stopila iz hiske, kjer domujemo), a takole gredo stvari v Indiji. Puja na glavnem ghatu danes zvecer je bila iz colna, ki ga je vodil boat/men Sonu prav carobna, jutri bo vse indijsko pijano in polno zelje po "pirhanju"....

Priznavam, da Varanasi ni to, kar sem pricakovala. Prevec prazen v smislu vtisa, ki ga daje s statusom najsvetejsega mesta Indije. Zahtevam prevec? Hm, mogoce. A to ni to. Hampi je bil poseben. Do sedaj moje najljubse mesto, tako, da se bom(o) verjetno kmalu premaknili naprej (odvisno od zasedenosti vlakov). Kam, se ni jasno. Darjeeling in Kalkuta? Ali pa proti zahodu (Agra in Rajastan).

Internetni dostop je bil popolnoma onemogocen, neznosno. Fotografije so se v teh stirinajstih dneh namnozile in pridejo na ogled takoj, ko se prikopitljam do racunalnika, ki sprejema USB-je, ne zmrzne na vsake 3 minute, ne odpira internetne strani pol minute in ne stane vec kot 50 Rs (pa se to je veliko).... Se dobro, da je tale v nasem hotelcku kolikor toliko...

Sub kutch milega! (Vse je mozno),
t.i. Manu