Why like this, Didi?

Rozice, ki pri nas doma rdecijo samo okrog bozicnega casa, v Pokhari osvetlijo balkone na vsakem koraku. Rdeca je se bolj rdeca kot ponavadi in ko vprasam, kaj za vraga pocnejo z njimi (ker nase doma ostajajo take zive samo nekaj casa, potem pozelenijo in se ne vrnejo v prvotno stanje niti naslednje leto ob "pravem casu"): ZAJTRK. Ob 7h zjutraj veliko vode. Super. Bom poskusila:)
Takoj naslednji dan sem se izbockala iz sobe in sla v solo izvedbi (decka sta se potepla po mestu) obkrozila jezerce, vdihnila malo zraka in ugotovila, da tukaj je veliko vode. Dobre vode in vode, v katero vsi s straniscnih ponjav spuscajo svoje odvecne stvari, hehe. Nisem se hotela ukvarjati s tem, tako, da sem rajsi posnela nekaj fotk, pojamrala gospodicni iz Anglije, ki se je pripravljala na treking, kako je bilo z naso prvo izvedbo (in ko se nismo vedeli, da bomo sli na drugo, jeeeej, ampak smso sliiii, hahaaa!!), dala nekaj nasvetov in odsla domov. Lacna.

In spet dez. Nevihta, tokrat zelo temno nebo, v ozadju na hribu pa beeeeela, se bolj bela stupa kot so bela nebesa. Ljudje so skladno s tem po vsej glavni ulici hiteli pospravljati jakove sale, pashminine rutke, maske, cevlje in vso mgooco prodajajoco se opremo za treking. Zadeva ni cisto nic drugacna kot v nasem preljubem Ankaranu, ko se spustijo prvi bolaki, kukusinci zacnejo dobivati podobo kokona, v katerega se skrijejo vse stvari, ki se drugace blescijo. Nevihta se je hitro polegla, polegla pa se je tudi nasa lakota v ze tretjic obiskani restavraciji Be happy. Odlicni zrezki, odlicna postrezba in kakovostna druzba. Pet od petih tock.

Omri kar ni in ni mogel preboleti svojega obolevanja, z Elijem pa sva zelela na treking, VShai agenciji nama je Sasi spet priskrbel vse potrebno za na pot in vsa navdusena sva 24. marca koncno odpeketala na treking imenovan Poon Hill. tokrat najin nosac ni bil Babu-Ram, ampak Surya. Majhen mozic, ki se je vseh pet dni delal norca iz naju, ker smo ze prvi dan ugotvili, da prejsnjic dejansko sploh nismo bili na Hhandruk-u, ampak 2 uri nizje. Auc:) Prilezli smo vsaj do Kimcheja (vmesna postaja) in seveda se takoj vpicili v svetovne zastavice. Nikjer slovenske, le tista iz bivse Jugoslavije, Eli je bil zadovoljen, da je izraelska vidna. Bum po bradi:)

V petih dnevih smo imeli vse. Vrocino, za kratke hlace, oblacnost, za dolge hlace, nevihto - ker nisva imela dobrega obcutka v enem izmed pocivalisc, smo se odpravili naprej, po poti, ki je ze od zacetka lepo govorila, da dve uri ni nikakrsnega postanka, sama ljuba djungla. Mokro. In mrzlo. Pa same stopnice. Mislila sem, da drevesa govorijo z menoj. Bila so zadovoljna, da nekdo kljub cudnemu vremenu hodi mimo njih,m pozdravlja njihova srca in ve, da uzivajo v dezevnih kapljah, ker le tako lahko zivijo naprej. Listje je pozelenelo v pol minute, voda se je zlivala z vseh strani - iz neba, iz potokov, pod nogami. Vse je postajalo blatno in obupno. Ko sem ze mislila, da ne morem vec, se je Eli izza ovinka prikazal in rekel: tukaj smo. Seveda sem vedela, da je prvoaprilska sala. Pa ni bila. Le 25 stopnic me je locilo od toplega kamina v Bhaisi Kharki, dobri hrani in domacem pocutju, tako, da je mestece dobilo najboljso oceno v celotnem trekingu.
Z dnevi se je stopnjevala tudi napetost. Vedeli smo, da je treba nadoknaditi izgubljeno in 8 ur hoje na dan, po terenu, ki ni ravno macji kaselj (vsaj ne za vse: priznam, skoraj vsak dan sem si vsaj enkrat rekla, kaj mi je tega treba, ker so moja pljuca zacela dobivati podobo balona, ki se ne napihne kar tako), izcrpa duso in telo. TODA: ko prides do cilja, tvoje srce skace in dihas z neizmerno mocjo. Nic vec bolecin, hoces samo smeh, sreco in veselje. Pa toplo banjo (pobozne zelje) in dobro hrano. Vsakic ves, da je vredno. Ko se po snegu prikrades izza ovbinka in na hribu, ki te locuje od zadnje tocke trekinga, ki pelje le se nazaj proti Pokhari, zagledas budisticne zastavice, je zgodba popolna. Plapolale so v vetru, uresnicevale zelje in jaz... jaz sem uresnicila svojo. Dobila sem fotografijo. Ker sem svojezastavice pustila v Pokhari, je Eli iztrgalk iz svoje rutke en koscek in privezal svojo. Lahko bi rekla, da je bil vrhunec. Budisticne zastavice in jaz. Tik pred nevihto. Ce bi slika lahko govorila z glasom, bi tukaj igrale piscali.

Kimche in slavna Jugoslavija.

Po pripovedi domacinov jih je nekdo pustil za sreco. Naj jih vzame nekdo, ki jih potrebuje.

Pa nisem vedela, kaj me caka naslednje jutro. Sneg. Do kolen. In vidljivost celotnega gorskega obroca ze ob 5h zjutraj. Do Poon Hilla smo zlezli ob 6h. In zadrzevali sapo. Ne le zaradi hladu, ampak zaradi vsega naokoli. Ogreli smo se s chaiem masalo, jaz sem poskakala naokoli kot mali zajcek in zelela, da me nekaj zamrzne, ker tole je cisto prevec. Ne more biti boljse kot to.

Na vrhu Poon Hill-a srecna in ekstaticna. Znaka nisem podrla, da bo jasno:)

Se isti dan smo imeli plan. Jasno je bilo, da 8 ur hoje ne bo nic. Prispeli smo v 7,5. Sama ljuba pot navzdol. Mimo vasic, ki zivijo med gorami, ki dihajo gorski zrak in vedo, kaj pomeni imeti mir. Nikakrsnih avtomobilov, le ljudje, ki sposrtljivo nosijo pletene kosare, polne vsega ljubega, kar se potrebuje za zivljenje. In ves, da garajo, delajo trdo in "namaste" pomeni veliko.

Vsem turistom, ki se vracajo v nasprotno smer, zazelim srecno pot, ker revezi ne vedo, da jih caka 5 ur stopnic, same ljube poti navzgor in mislim si: hvala bogu, da nismo sli iz druge strani navzgor. V prvem dnevu bi ostala brez nog in v bolnici:)

Pogled na gorsko verigo mimo polja s klasjem (nekje med Poon Hill-om in Tatopani-jem).

Na vrhu, Poon Hill: jaz, Surya in Eli.

Pot nazaj je sla pocasi. Najprej 2 uri z jeepomk, potem 8 ur z avtobusom. A voznja na vrhu se je spet izkazala za pravo dogodivscino. Lahko sem razdelila del svojih solskih svincnikov (tudi takole, kar mimo grede) in bila srecna.

No school pen - no problem! Hehe

Pocakati je bilo treba na umik demonstrativnih nepalcev (komunisticni stranki vs. vlada, prava mala stala)...

V Tatopani-ju (pomeni: tato=vroce, pani=voda, torej: topli vrelci) sva najprej spila pivo in Coca colo, potem pa smo vsi prisleki iz Poon Hilla v vodi 40 stopinj odmakali svoje razbolele nozice (tudi tiste od tretjega padca, ki je bil zaresen - tak, z modricami:))

Vrniti se v Pokharo po 5 denh je bilo cudno. Drugacna energija, ljudje veliko bolj resni. Treking je bil odmor od vsega evropsko-nepalskega. In zato je norcevanje iz domacega izdelka (glej spodnjo sliko), nujno. Nisem si mogla pomagati. Inf otografija je grozna. Lastnica trgovine je skoraj padla po tleh od smeha, toliko sem se vrtela, se bolj pa je bila verjetno jezna, ker nisem nicesar kupila. Ce je bila pa neusmiljena s ceno, kaj jaz morem. (Ja, v Nepalu je barantanje malo tezje)

Tole je DOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOLGO pricakovani zajtrk. Lassi in moj najljubsi rogljicek s cimetom. Elektrike zjutraj skoraj nikoli ni, zato hladilniki ne delajo, lassi pa mora biti hladen. Ko sta Eli in Omri odkrila zadevo z lassi-ji ne glede na urnik, smo odkrili Ameriko. No, v resnici dober lassi v veliki kolicini, hehe.

Isti vecer se All that jazz bar z zivo izvedbo, prijetno atmosfero, odlicnim bobnarjem in nekoliko egoiticnim basistom.

Pot iz Nepala nazaj v Indijo je prinesla nove zamisli. Vsaj za vecino potujocih z nama v avtobusu. Ko se je temperatura nekoliko dvignila, ni bilo razloga ostati v skatli, ampak pristno dvigniti se in uziti razgled.

Trajal je precej dolgo in se koncal precej klavrno. V Buthwalu smo se morali izkrcati (kot pricakovano), ker so demonstracije zahtevale zrtve in turistom ni dovoljeno preckati meje z avtobusom. Po doolgi voznji, s sitnimi mislimi in lacnim zelodcem, sva po 15 minutah uspela najti rioksarja, ki naju je za 300 rupijev (pa se to je prevec, ampak dobro) 3 ure s svojimi mocnimi nogami vozil do meje (Belahiya), kjer sva pojedla vecerjo, nasla taksi do Gorakhpur-ja in v hotelu s svetovno sobo, za katero sva placala prevec, a druge so bile scurkaste in brez tusa (postala sem precej zahtevna in precej trda pogajalka, ni slabo, ni slabo) naredila plan za jutri.

Konec voznje z avtobusom. Od tu naprej riksa do meje z Indijo.

Gorakhpur, zelezniska postaja, na katero sem se vrnila naslednji vecer ob 23.45, vlak do Delhi-ja, Eli pa ob 21h, vlak do Haridwar-ja.

Plan je bil: poslati mojo kramo domov, ker je zasedala kolicino 10kg. Uspesno. Po 3 urah (zahvaljujoc ZELO prijaznemu usluzbencu na posti). A obcutek sem imela, da sem 500kg lazja. Nadalje: najti skatlico za zobno scetko, termo flasko za chai in kaksno sladkarijo. Pa bankomat. Vse uspesno. Vecerja in razdelitev na dva pola. On je odsel proti Rishikesh-u, jaz proti glavnemu mestu Indije.

Moj paket pri krojacu, v izdelavi za posiljanje domov.

DELHI z velikim d. Mesto, ki te posrka vase. Mesto, ki izpije moci in ima, hvala bogu, tudi prijazne ljudi na zelezniski postaji. Dobila sem dva rupija za spomin, tri karte za nadaljnje potovanje in bolecine na ramenih zaradi ruzaka: goro potrpljenja, ker sem komaj nasla sobo za prenocit in obupne bolecine v grlu, ki jih poskusam odpraviti s strepsils. Pa nekaksno otoznost. Ker sem sama po stotih letih.

Znasla sem vsekakor se, internet je za spremembo dokaj hiter in kar moram narediti zdaj, je pogledati Red Fort in Jami Masjid, iti na New Delhi zeleznisko postajo in pocekirati, ce je z eno od mojih kart res vse v redu in najti nekaj dobrega za jesti (priznam domaca medgorska hrana me je razvadila...).

Zelezniska postaja, ki je ugledala moje oci po 16-ih urah, Old Delhi.

Veliko mesto z velikimi obljubami. Svetlikajocim metrojem (cudo tehnike, res, sofisticirano do amena) in ljudmi, ki so pripravljeni pomagati, cetudi te zato trikrat obrnejo okrog mezinca in prehodis kilometre, ki so nepotrebni, ampak zaradi njih prides do cilja.

Zakaj tako, Didi? Ker je vredno.

What to do? Go to Kathmandu.

Pocasi se dalec pride. Tale mala sefica to ve.

A si tu tut not paduuu?

Zgodba oz. rek iz naslovne vrstice se ni popolnoma uresnicila. Smo pa na koncu koncev pristali blizu Kathmandu-ja. v Pokhari. Mestecu, ki ob prvem posedanju na plocniku pokaze cestno zgodbo z zbitim motoristom in temperamentnimi nepalci, ki vsi v eni sekundi skocijo v kup in pomagajo z besedami zbiti na tla motorista, ki je prej zbil biciklista. Ocitno se tudi tukaj vsi drzijo reda. Pesec pod biciklistom, ta pod bicikl-rikso, ta pod avto risko, ta pod tovornjakom in tovornjak pod kravo/bivolom. V Indiji namrec nisem bila prica nobeni avtomobilski ali drugi cestni nesreci (ce ne upostevamo specih krav poleg trobelj in mrtvih mladickov psov) in tole je bilo pravo presenecenje.

Pokhara se je zacela kazati ze z mejo Indija-Nepal. Mir, gore. In na dvanajsturnem avtobusu do nebes med gorami sem zacela misliti, da sem v Sloveniji. Majhna sprememba okolja in ze sem bila skoraj doma. Veeeelika in cista, turkizna nepalska Soca, ki je bucala pod se nezgrajenim mostom. Sladki, ravnokar peceni obrocki, ki so spominjali na flancate iz Toskega cela. Pa rogljicki. Francoski rogljicki iz Interspara. Ter cela glavna ulica Pokhare. Mestece, ki lezi ob krasnem jezeru je stirim parom ock po voznji na lokalnem avtobusu prinesel pravo olajsanje. Plocnik je bil po stiskanju in zeloooooo majhnem osebnem prostoru prva tocka, na kateri sva z Eli-jem mirno pocakala na Majo in Omri-ja, da sta nasla novo domovanje. Opazovanju ni bilo ne konca ne kraja. Preseneceno sva ugotovila, da tukaj metati na cesto stvari ni manira. Kosi vseh barv in oblik prevladujejo povsod po cestah. Krave so ravno tako svete, svojo pot uberejo kjer jim pase. Nekako evropsko je. Ali pa tako zelo drugacno, ker je bil Varanasi po deseti uri zvecer cisto tiho, tukaj pa se je se po polnoci slisala ziva glasba nenepal;skih korenin. Zivi bazar z nestetimi trgovinicami in elegantno izpopolnjenimi koticki, ki kar vabijo in so prava pasa za oci. Ter nepopustljivi trgovci. To ni Indija, kjer ceno najprej spustis za eni cetrtino, da prides na koncno ene tretjine. Tukaj so precej trmasti, pa vztrajni in malce drazji. Vseeno, ali pa mogoce ravno zato se tudi dobi vse, kar si srce pozeli. Deke, pokrivala, denarnice, bunde, kartice, knjige…
Prav nic cudno torej ni, da smo zadeve za trekking, ki je bil povod za prihod v Nepal, uredili na enem mestu v enem dnevu, naredili fotografije (prava mala mojstorvina tale photoshop. Gospa v fotostudiu, ki mi je prodala 4gb kartico za 1500 NRS – 15 eur – je na koncu popustila, ker se Eli in Omri nista strinjala s fotografijo na zaslonu in predlagali smo, da ju jaz poskljocam, ona pa naprinta. In je bil volk sit ter koza cela), kupili bunde, sale, rokavice, cevlje in ob polnoci vsi utrujeni samo popadali v posteljo Pushpa guest house-a.

Ce bi vedela prej, da se bom dejansko spravila na pohodnistvo, bi morebiti prinesla kaj svojega. Tako sem bila vsa nepalska. Bila? Da, preteklik je v uporabi. Ko smo z dovoljenji in nosacem po imenu Babu-Ram izpred Shai agencije pred tremi dnevi s triurno zamudo (tudi zaradi moje spet pojavljajoce driske!), ker je bilo malce komplicirano v en ruzak spakirati vse stvari, ki smo jih zeleli vzeti s sabo trije ljudje, vsi zadovoljnih obrazov sedli v taksi do avtobusne postaje, od tam zbarantali prevoz skozi ovinke, trajajoce eno uro, do zacetne tocke trekinga (Naya Pol), ki naj bi vodila do ABC (Annapurna base camp), si nihce verjetno ni predstavljal, da bomo danes ze nazaj. Presenetilo nas je slabo pocutje Omrija in z nekoliko grenkim priokusom smo prisli nazaj. Tam smo pustili vse. Zelje, pricakovanja in veselje. Z vsakim ovinkom, ki mu je sledilo se na milijone stopnic navzgor in priblizevala prva trekking nevihta (usli smo ji za picle tri minute), je prislo se vecje presenecenje. Vec strmenja, bolj odprte oci in radovedne zenice.

Eli na tocki, kjer se moras pofockat. Sele zacetek. Manuela je podpisala papirje, hehe.

Nas nosac - Babu-Ram. topel clovek z 26-letno tradicijo trekinga in jasnimi ocmi.

Navezala sem se na lokalne otrocicke. Predvsem na deklice, ki so najprej v solski uniformi, nato pa v domacih oblacilih pod hribckom, iz katerega smo zjutraj uzrli soncne zarke in mogocno South Annapurno, cez dan hodile s kosarami na hrbtih in hitele v solo nekoliko stran, zvecer pa skupaj z decki igrale igre s kamencki in se nastavljale fotografskemu objektivu mojega Nikona. Moje srce je ostalo tam. Ce bi lahko, bi ostala tri mesece. Edino, kar bi mi to preprecilo, je denar, ker nikjer ni bankomata, cene pa visoke (za nepalsko-indijske razmere). Obcutek, da sem na drugi strani sveta in delim sreco s temi umazanimi rokicami, ki se razveselijo cokoladnega Oreo piskotka, podarjenega s strain izraelskega gospodica ali t.i. solskega svincnika je…. Je.. nepopisen. In neopisen.

Eden izmed izdelkov gospodarja - bambusna kamera. Kapo dol!

Jutranje sortiranje rizevih zrn.

Lokalna frajerja. Debelo uro sta zaposlovala mojega Nikona.

Piskotki in se enkrat piskotki. Pa neskoncen nasmeh ob sladkosti.

Ocala meni, ocala tebi. Rokice tako, taka in drugacna poza. Prvi vecer. Krasne gospodicne. "Mz name is..." "and I am ... years old.". Srcice. Od 5-13 let.

Vasica na “hribu” ima enostavno zivljenje. Jutranje sonce, glasne vecerne nevihte z bliskanjem in mocnim vetrom, ki nosi pesek sem ter tja in Jurrasic park ograjo, ki brani leteco zogo odbojke. Veeeeliko solo in mocnimi zenskami ter neustrasnimi deklicami (glej fotografijo stevilka 1. Bivolja samica je bila ogromna. Deklica pa je imela, ocitno, ogromno moc).

Frajer od vceraj je postal se vecji frajer danes, ko nas je spretno premagoval v igri s kamencki.

Kosarka brez kosa. Zadeni vrh kola in tocka je tvoja.

Navezala sem se na lokalne otrocicke. Predvsem na deklice, ki so najprej v solski uniformi, nato pa v domacih oblacilih pod hribckom, iz katerega smo zjutraj uzrli soncne zarke in mogocno South Annapurno, cez dan hodile s kosarami na hrbtih in hitele v solo nekoliko stran, zvecer pa skupaj z decki igrale igre s kamencki in se nastavljale fotografskemu objektivu mojega Nikona. Moje srce je ostalo tam. Ce bi lahko, bi ostala tri mesece. Edino, kar bi mi to preprecilo, je denar, ker nikjer ni bankomata, cene pa visoke (za nepalsko-indijske razmere). Obcutek, da sem na drugi strani sveta in delim sreco s temi umazanimi rokicami, ki se razveselijo cokoladnega Oreo piskotka, podarjenega s strain izraelskega gospodica ali t.i. solskega svincnika je…. Je.. nepopisen. In neopisen. Vasica na “hribu” ima enostavno zivljenje. Jutranje sonce, glasne vecerne nevihte z bliskanjem in mocnim vetrom, ki nosi pesek sem ter tja in Jurrasic park ograjo, ki brani leteco zogo odbojke. Veeeeliko solo in mocnimi zenskami ter neustrasnimi deklicami.

Gandhruk s svojima gospodarjema, ki ne le dobro kuhata, ampak tudi izdelujeta okrasje iz bambusa, pogledom na s snegom pokrito in vcasih oblaki zakrito goro v ozadju Beverly Hillsa in pod zvezdnatim nebom s svojo Super view hisko ostaja prva in zaenkrat zadnja postojanka na trekingu po Nepalu, kjer se je pomlad ravnokar zacela prebujati. Cvetovi na drevesih, polna stopnicasta, terasasta polja in veliki, pisani metulji. Pa pasji mladicki, precej drugacni od indijskih.

Cebelji panj.

V vetru poigravajoci metuljcki.

Neskoncna terasasta polja. Utopijo misli in pustijo, da dihas.

S sedenjem v internetnem koticku stevilka osemnajst zaenkrat zakljucujem zgodbo o razmigavanju. Ce bo le moznost, jo sibnem pod Himalajo. Tokrat zares!

HAMPI-ELLORA-VARANASI 2

Domaci otroci v znacilni srebrni barvi po obrazu, ki so prvi potrkali na vrata guest house-a in odprli "sezono" norenja.

Kane

S francosko, ze izpod tusa, gospo, medtem ko sem jaz svojo umetnino nosila se kaksni dve uri in se potem preceja zabavala v kopalnici.

Holi v Varanasiju z maskro Manuelo, ki se je precej vzivela v dogajanje. Ce sem zamudila pust, lahko recem, da sem nadoknadila.

Fantasticne barve. Prisel je iz ulice, takole mavricen.

Vsi v Singh guest house prisoti in prisebni pri dogajanju

Puja na glavne ghatu ob reki Ganges na dan pred holi-jem, torej 10. marca ob 19h. Svecke, kadila, disave in pomeni, obdani z ritmi Indije vse okrog nas.

10. marec 2009: mala nema Jaya naju je z Omrijem popeljala po ulicah Varanasija vse do prvih 5 ghatov, dobila sva oznacbo zelene barve pred vstopom na prvega in veselje ob nekaksnem iniciacijskem obredu, ki nama ga je pripravila, je bilo nepopisno.

Tri kamnite in tri mesnate figure v Ellora templju. Tekmovanje za najboljso izvedbo se vedno trajal. Svoj glas lahko oddate na moj e-mail naslov do vkljucno 20. aprila 2009 :)

Varanasi. In moj mali preljubi ISKCON (Kare Krishna) tempelj.

Sredi najozje ulice v Varanasiju. 2 metra naprej nisem vec posnela fotografije. Razlog: v kletkah zivi piscanci, izven njih v rokah mesarja cvileci, desno od njega poskakujoce glave in v kosari malce stran pripravljeni za obed.

Zelezniska postaja ob prihodu (6 zjutraj, 10. marec 2009)

Daulatabad in midva z Eli-jem na mostu, pod katerim je zivo zelena tekocina definitivno izgledala kot strup. Drzala sva se ograje, da ne bi slucajno padla dol, Omri pa je bril norca.

Daulatabad in trije popotniki s kraljevim topom, ki sije pod soncem v blizini Ellore in Aurangabad-a.

Dva smesna turista, ki sta skusala uotoviti, koliko je ura z gledanjem v sonce. Eli in Omri, seveda. Rajasthan v Hampiju. Tradicionalne lutke z gospo, ki oblada rocne spretnosti. Ko pridem do Rajasthana, se naucim tudi to, ce ne, kupim vsaj marioneto!

Nosil je majico, brez vednosti pomena napisa. Dobil jo je v dar od nekea poljskega turista in ker mu je bila tako pri srcu, je se vedno tu. Poskusila sem razloziti pomen in upam, da uspesno.

Madn in Gali s svojima priljubljenima instrumentoma sta v 6 minutah ogrela mojo duso z nepalsko serenado sredi ulice na zadnji hampijevski dan, ko so drui hitgeli po nakupih. ...

Zdelo se je kot pravljica o lane tigru, ki smo jo slisali na skalah Opicjega templja. Potem so plezalci rekli, da so videli hijene in geparda. In potem je prisla se zgodba o krokodilu v jezeru, kjer so se namakali. In v pol sekunde izginulem psu. Malce skepticni smo skakljali v zeleno vodo in napeli oci vsakic, ko je mimo priplavalo listje, a brezuspesno zapazenega krokodila. Na sreco. Bi bila pa dobra fotografija, sigurno.

Nezno, ljubi me nezno.... a a a a a a a... Te cvetlice so (bile) povsod po Hampiju. Tudi na poti do podskalnega obrednega templja. In Eli si je dal duska. Jaz pa tudi. Vse za dobro fotko :)

Tempeljska zenska ob jutranjem opravilu.

"Mala" Lakshmi (tempeljska slonica) ob jutranjem kopanju. Uzitek in pol. Tako zanjo kot za opazovalce. Palica, ki strli izza zepa njenega skrbnika sicer pove veliko, a pustimo to ob strani.

Bliznje jezero. S skalami, se razume. S takimi, iz katerih se lahko skoci. Tale (20m) je prepricala celo mene. Omri je rekel, da bo skocil, ce bom skocila jaz. Seveda sem hotela. Pa je bilo malce nemogoce priplezati do vrha, tako, da sem to adrenalinsko zahtevo prepustila indijskemu norcku, ki je v enem dnevu skocil ze trikrat. V zadnje s pekoco ritjo, hehe.

Michal, cudovita deklina iz Izraela, s cilomum po jutranjem "sprehodu" do Monkey templa, ki je zahteval pocitek. Rocno izdelana skrinjica za prenos te kadilne napravice je bila izdelana nekje v Jaipurju in je prava mojstrovina.

Estrella ob deljenju svincnikov mladim ucenjakom. Strogost je bila prisotna, a na koncu so vsi dobili vsaj enega.

Z deklicami lokalne sole. Ponosne so razkazovale svoje tablice, na katere pisejo in s copki opletale po 5 kvadratnih metrov veliki ucilnici brez stolov in miz, a z licno, v vrste razporejenimi torbami urejenim prostorom. Prave sarmerke, kaj naj recem.

Ena izmed spretnosti indijskih deckov. T.i. buguri (izgovorjava: bgri), oz. po slovensko: frtavka. Navij vrvico okrog, potegni, vrzi v zrak, zaobjemi z vrvjo, vrzi v zrak in bodi spreten ter frtavko ujemi na dlan. Spretnost, ni kaj. Se ucim, se ucim.

Del podzemeljskega templja, v katerem smo si ohladili noge. Zares caroben. Igra svetlobe.

Mangov sladoled, ki je letel v reko. Dober izgled, slaba notranjost. Smeh je bil mocno prisoten zato, ker okus niti slucajno ni bil mangov, jaz pa sem navalila na lucko kot nora. Bljak. :)

Omri v Shiva templju.

Majhna lutka, ki je pritegnila mojo pozornost takoj, ko smo stopili v restavracijo z imenom Mango tree (ime je dobila po mangovem drevesu, pod kateri se nahaja). Prijazna puncka, ki bi ji, ce bi bila moja lahko dala ime Lucy. Pozdravlja obiskovalce in se guglja v ritmu indijskega vetrca.

Podzemljni empelj na drui strani reke, kjer smo si po dveurnem sprehodu po soncu odpocili glave in ohladili nogice.

Mojster s kobro. Problem je le v tem, da njihovi zobki niso vec tam, kjer bi morali biti in ugriz ni nevaren, kar zmanjsa napetot situacije. Jih je pa lepo gledati, kako se, hipnotizirane, gibajo v ritmi piscali. Za napitnino sem vseeno vztrajala, da zapre kosare, preden mu placam, hehe.

Dva samana na ulici Hampi bazarja in neka deklina vmes, ki se dela, da ve, kaj pocne.

Banane, banane, banane. Vsepovsoid. Plantaze banan. Ce jih kupis na mestu, kjer rastej, dobis eno za en rupi, celo vejo za sto rupijev. Ce jih kupis na trznici, stanejo 5 rupijev/kos. So pa v vsakem primeru slastne. Ce zaradi velikosti (mahne so, pribizno polovice tistih, ki jih navadno najdemo v Sloveniji), nisem se strokovno zakljucila.

Skale, na katere smo radi plezali ob vecerih, soncnem zahodu. Ko se je Estrella odlocila, da bo poskusila s plezanjem (dejansko, prao, profesionalno, s cevlji in to:)), sva na drugi strni zaslisali didziridu in hang. Konec s plezanjem, skok k Edwinu in Cirusu in wow. Vec o zvoku, ko pridem domov in pritisnem play.

Opice na poti v Monkey temple (Hanuman temple). Ce imas banane, das banane. Ne branijo se, o ne ne ne, prav nic.

Hanuman dance pred enim izmed templjev na drugi strani reke. Decek z opravo in pol, z dveminutnim sov-om, vrednim ogleda in sluha

Estrella se uci tradicionalnega porocnega plesa pred nasim Goan corner z damami iz bliznje vasi, ki vsak dan prihajajo na obisk, prinesejo sadje in pokazejo svoje spretnosti.

Skupinska fotografija po uspesno prebrodenem blodnjaku skal, ki nas je pripeljal do podskalnega templja. Trije na fotografiji ne sodelujejo pri neumnih pozah/obrazni mimiki :P