Why like this, Didi?

Rozice, ki pri nas doma rdecijo samo okrog bozicnega casa, v Pokhari osvetlijo balkone na vsakem koraku. Rdeca je se bolj rdeca kot ponavadi in ko vprasam, kaj za vraga pocnejo z njimi (ker nase doma ostajajo take zive samo nekaj casa, potem pozelenijo in se ne vrnejo v prvotno stanje niti naslednje leto ob "pravem casu"): ZAJTRK. Ob 7h zjutraj veliko vode. Super. Bom poskusila:)
Takoj naslednji dan sem se izbockala iz sobe in sla v solo izvedbi (decka sta se potepla po mestu) obkrozila jezerce, vdihnila malo zraka in ugotovila, da tukaj je veliko vode. Dobre vode in vode, v katero vsi s straniscnih ponjav spuscajo svoje odvecne stvari, hehe. Nisem se hotela ukvarjati s tem, tako, da sem rajsi posnela nekaj fotk, pojamrala gospodicni iz Anglije, ki se je pripravljala na treking, kako je bilo z naso prvo izvedbo (in ko se nismo vedeli, da bomo sli na drugo, jeeeej, ampak smso sliiii, hahaaa!!), dala nekaj nasvetov in odsla domov. Lacna.

In spet dez. Nevihta, tokrat zelo temno nebo, v ozadju na hribu pa beeeeela, se bolj bela stupa kot so bela nebesa. Ljudje so skladno s tem po vsej glavni ulici hiteli pospravljati jakove sale, pashminine rutke, maske, cevlje in vso mgooco prodajajoco se opremo za treking. Zadeva ni cisto nic drugacna kot v nasem preljubem Ankaranu, ko se spustijo prvi bolaki, kukusinci zacnejo dobivati podobo kokona, v katerega se skrijejo vse stvari, ki se drugace blescijo. Nevihta se je hitro polegla, polegla pa se je tudi nasa lakota v ze tretjic obiskani restavraciji Be happy. Odlicni zrezki, odlicna postrezba in kakovostna druzba. Pet od petih tock.

Omri kar ni in ni mogel preboleti svojega obolevanja, z Elijem pa sva zelela na treking, VShai agenciji nama je Sasi spet priskrbel vse potrebno za na pot in vsa navdusena sva 24. marca koncno odpeketala na treking imenovan Poon Hill. tokrat najin nosac ni bil Babu-Ram, ampak Surya. Majhen mozic, ki se je vseh pet dni delal norca iz naju, ker smo ze prvi dan ugotvili, da prejsnjic dejansko sploh nismo bili na Hhandruk-u, ampak 2 uri nizje. Auc:) Prilezli smo vsaj do Kimcheja (vmesna postaja) in seveda se takoj vpicili v svetovne zastavice. Nikjer slovenske, le tista iz bivse Jugoslavije, Eli je bil zadovoljen, da je izraelska vidna. Bum po bradi:)

V petih dnevih smo imeli vse. Vrocino, za kratke hlace, oblacnost, za dolge hlace, nevihto - ker nisva imela dobrega obcutka v enem izmed pocivalisc, smo se odpravili naprej, po poti, ki je ze od zacetka lepo govorila, da dve uri ni nikakrsnega postanka, sama ljuba djungla. Mokro. In mrzlo. Pa same stopnice. Mislila sem, da drevesa govorijo z menoj. Bila so zadovoljna, da nekdo kljub cudnemu vremenu hodi mimo njih,m pozdravlja njihova srca in ve, da uzivajo v dezevnih kapljah, ker le tako lahko zivijo naprej. Listje je pozelenelo v pol minute, voda se je zlivala z vseh strani - iz neba, iz potokov, pod nogami. Vse je postajalo blatno in obupno. Ko sem ze mislila, da ne morem vec, se je Eli izza ovinka prikazal in rekel: tukaj smo. Seveda sem vedela, da je prvoaprilska sala. Pa ni bila. Le 25 stopnic me je locilo od toplega kamina v Bhaisi Kharki, dobri hrani in domacem pocutju, tako, da je mestece dobilo najboljso oceno v celotnem trekingu.
Z dnevi se je stopnjevala tudi napetost. Vedeli smo, da je treba nadoknaditi izgubljeno in 8 ur hoje na dan, po terenu, ki ni ravno macji kaselj (vsaj ne za vse: priznam, skoraj vsak dan sem si vsaj enkrat rekla, kaj mi je tega treba, ker so moja pljuca zacela dobivati podobo balona, ki se ne napihne kar tako), izcrpa duso in telo. TODA: ko prides do cilja, tvoje srce skace in dihas z neizmerno mocjo. Nic vec bolecin, hoces samo smeh, sreco in veselje. Pa toplo banjo (pobozne zelje) in dobro hrano. Vsakic ves, da je vredno. Ko se po snegu prikrades izza ovbinka in na hribu, ki te locuje od zadnje tocke trekinga, ki pelje le se nazaj proti Pokhari, zagledas budisticne zastavice, je zgodba popolna. Plapolale so v vetru, uresnicevale zelje in jaz... jaz sem uresnicila svojo. Dobila sem fotografijo. Ker sem svojezastavice pustila v Pokhari, je Eli iztrgalk iz svoje rutke en koscek in privezal svojo. Lahko bi rekla, da je bil vrhunec. Budisticne zastavice in jaz. Tik pred nevihto. Ce bi slika lahko govorila z glasom, bi tukaj igrale piscali.

Kimche in slavna Jugoslavija.

Po pripovedi domacinov jih je nekdo pustil za sreco. Naj jih vzame nekdo, ki jih potrebuje.

Pa nisem vedela, kaj me caka naslednje jutro. Sneg. Do kolen. In vidljivost celotnega gorskega obroca ze ob 5h zjutraj. Do Poon Hilla smo zlezli ob 6h. In zadrzevali sapo. Ne le zaradi hladu, ampak zaradi vsega naokoli. Ogreli smo se s chaiem masalo, jaz sem poskakala naokoli kot mali zajcek in zelela, da me nekaj zamrzne, ker tole je cisto prevec. Ne more biti boljse kot to.

Na vrhu Poon Hill-a srecna in ekstaticna. Znaka nisem podrla, da bo jasno:)

Se isti dan smo imeli plan. Jasno je bilo, da 8 ur hoje ne bo nic. Prispeli smo v 7,5. Sama ljuba pot navzdol. Mimo vasic, ki zivijo med gorami, ki dihajo gorski zrak in vedo, kaj pomeni imeti mir. Nikakrsnih avtomobilov, le ljudje, ki sposrtljivo nosijo pletene kosare, polne vsega ljubega, kar se potrebuje za zivljenje. In ves, da garajo, delajo trdo in "namaste" pomeni veliko.

Vsem turistom, ki se vracajo v nasprotno smer, zazelim srecno pot, ker revezi ne vedo, da jih caka 5 ur stopnic, same ljube poti navzgor in mislim si: hvala bogu, da nismo sli iz druge strani navzgor. V prvem dnevu bi ostala brez nog in v bolnici:)

Pogled na gorsko verigo mimo polja s klasjem (nekje med Poon Hill-om in Tatopani-jem).

Na vrhu, Poon Hill: jaz, Surya in Eli.

Pot nazaj je sla pocasi. Najprej 2 uri z jeepomk, potem 8 ur z avtobusom. A voznja na vrhu se je spet izkazala za pravo dogodivscino. Lahko sem razdelila del svojih solskih svincnikov (tudi takole, kar mimo grede) in bila srecna.

No school pen - no problem! Hehe

Pocakati je bilo treba na umik demonstrativnih nepalcev (komunisticni stranki vs. vlada, prava mala stala)...

V Tatopani-ju (pomeni: tato=vroce, pani=voda, torej: topli vrelci) sva najprej spila pivo in Coca colo, potem pa smo vsi prisleki iz Poon Hilla v vodi 40 stopinj odmakali svoje razbolele nozice (tudi tiste od tretjega padca, ki je bil zaresen - tak, z modricami:))

Vrniti se v Pokharo po 5 denh je bilo cudno. Drugacna energija, ljudje veliko bolj resni. Treking je bil odmor od vsega evropsko-nepalskega. In zato je norcevanje iz domacega izdelka (glej spodnjo sliko), nujno. Nisem si mogla pomagati. Inf otografija je grozna. Lastnica trgovine je skoraj padla po tleh od smeha, toliko sem se vrtela, se bolj pa je bila verjetno jezna, ker nisem nicesar kupila. Ce je bila pa neusmiljena s ceno, kaj jaz morem. (Ja, v Nepalu je barantanje malo tezje)

Tole je DOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOLGO pricakovani zajtrk. Lassi in moj najljubsi rogljicek s cimetom. Elektrike zjutraj skoraj nikoli ni, zato hladilniki ne delajo, lassi pa mora biti hladen. Ko sta Eli in Omri odkrila zadevo z lassi-ji ne glede na urnik, smo odkrili Ameriko. No, v resnici dober lassi v veliki kolicini, hehe.

Isti vecer se All that jazz bar z zivo izvedbo, prijetno atmosfero, odlicnim bobnarjem in nekoliko egoiticnim basistom.

Pot iz Nepala nazaj v Indijo je prinesla nove zamisli. Vsaj za vecino potujocih z nama v avtobusu. Ko se je temperatura nekoliko dvignila, ni bilo razloga ostati v skatli, ampak pristno dvigniti se in uziti razgled.

Trajal je precej dolgo in se koncal precej klavrno. V Buthwalu smo se morali izkrcati (kot pricakovano), ker so demonstracije zahtevale zrtve in turistom ni dovoljeno preckati meje z avtobusom. Po doolgi voznji, s sitnimi mislimi in lacnim zelodcem, sva po 15 minutah uspela najti rioksarja, ki naju je za 300 rupijev (pa se to je prevec, ampak dobro) 3 ure s svojimi mocnimi nogami vozil do meje (Belahiya), kjer sva pojedla vecerjo, nasla taksi do Gorakhpur-ja in v hotelu s svetovno sobo, za katero sva placala prevec, a druge so bile scurkaste in brez tusa (postala sem precej zahtevna in precej trda pogajalka, ni slabo, ni slabo) naredila plan za jutri.

Konec voznje z avtobusom. Od tu naprej riksa do meje z Indijo.

Gorakhpur, zelezniska postaja, na katero sem se vrnila naslednji vecer ob 23.45, vlak do Delhi-ja, Eli pa ob 21h, vlak do Haridwar-ja.

Plan je bil: poslati mojo kramo domov, ker je zasedala kolicino 10kg. Uspesno. Po 3 urah (zahvaljujoc ZELO prijaznemu usluzbencu na posti). A obcutek sem imela, da sem 500kg lazja. Nadalje: najti skatlico za zobno scetko, termo flasko za chai in kaksno sladkarijo. Pa bankomat. Vse uspesno. Vecerja in razdelitev na dva pola. On je odsel proti Rishikesh-u, jaz proti glavnemu mestu Indije.

Moj paket pri krojacu, v izdelavi za posiljanje domov.

DELHI z velikim d. Mesto, ki te posrka vase. Mesto, ki izpije moci in ima, hvala bogu, tudi prijazne ljudi na zelezniski postaji. Dobila sem dva rupija za spomin, tri karte za nadaljnje potovanje in bolecine na ramenih zaradi ruzaka: goro potrpljenja, ker sem komaj nasla sobo za prenocit in obupne bolecine v grlu, ki jih poskusam odpraviti s strepsils. Pa nekaksno otoznost. Ker sem sama po stotih letih.

Znasla sem vsekakor se, internet je za spremembo dokaj hiter in kar moram narediti zdaj, je pogledati Red Fort in Jami Masjid, iti na New Delhi zeleznisko postajo in pocekirati, ce je z eno od mojih kart res vse v redu in najti nekaj dobrega za jesti (priznam domaca medgorska hrana me je razvadila...).

Zelezniska postaja, ki je ugledala moje oci po 16-ih urah, Old Delhi.

Veliko mesto z velikimi obljubami. Svetlikajocim metrojem (cudo tehnike, res, sofisticirano do amena) in ljudmi, ki so pripravljeni pomagati, cetudi te zato trikrat obrnejo okrog mezinca in prehodis kilometre, ki so nepotrebni, ampak zaradi njih prides do cilja.

Zakaj tako, Didi? Ker je vredno.