Last night, over the rainbow..

Hitra, a ucinkovita opomba. Danes je moja zadnja indijska noc. Mumbai je vroc in zahteva pozornost. Izgubljala sem se po celem mestu in s stopinjami zasajala semena za prihodnji obisk.
Shubha raatri, India!

Dopoldne sem ji obljubila, da jo poiscem, ko se vracam. Ker je ni bilo, sem njenemu bratu narocila, da se ob 19h dobiva pri Leopold's. Prisla je. Mala Bona z bratcem Somnath-om. Dobila 2 kg riza, 1 kg dhal-a in odsla iz trgovine z "Cevlji? Obleka? Telefonska stevilka?" Neustrasna Bona.

Mumbajska sinagoga s svojo modrino konkurira aprilskemu nebu, ki se pripravlja na monsunsko obdobje, polno dezja. Sinje obarvana stavba na kriziscu z Mahatma Gandhi road ni le pasa za oci od zunaj, notranjost je.. pomirjujoca.

Crawfor Market. Dobis vse. Od zelenjave, sadja, zasimb, deodorantev, piskotov, do mack, pticev, mesnin in se cesa. Tale gospod je izpod kljuk za velike kose bivola pokadil svojo prvo cigareto po uspesno opravljenem delu.

Skoraj sem znorela. Ne le macke, lepe bele macke z razlicnima ockama in mladicki, starimi en teden. Tudi psicki. In hrcki. Pa morski prasicki. gosi, race, golobi, ribe, misi, skoraj vse, kar si srce pozeli. Pozeli si tudi, da bi bile na prostosti.

Slovenija, od kod lepote tvooooje... ne isci srece drugod, kot le doma... Kure. Ce so slovenske, ne vem. Vsekakor pa ne tecejo (vec).

Najvecja, najhuh zelezniska postaja v Indiji. Prevzela me je. Spet. Tokrat le nisem hitela na vlak, ampak mirno sprehodila skozi terminale.

Taj Mahal Hotel 1 in 2. Se vedno nekoliko "v skrbeh", a vsaj sije v indijskem slogu.

Ja, pa res. Nismo poskusili. Na zalost. Tako kot ne skoka iz 20m skale v Hampiju. Naslednjic, zgleda, hehe.

Z Anglezema in spansko-avstralsko-portugalsko mesanico na postaji Veraval, v cakanju na vlak. Tri ure. Krasne tri ure, kjer smo bili prava pasa za oci in bi spet lahko zasluzili ogromno vsoto rupijev, ce bi le hoteli.

Krave so res svete. Teli velikorogci so zavzemali polovico ceste, po kateri se je peljal tudi nas poln avtobus iz Diu-a v Veraval. Mislila sem, da so v Varanasiju najvecje krave na svetu. Ker so bile RES ogromne. Ampak ta dva sta zaenkrat na pozicji stevilak ena. Vol na vol - pogaca? :)

Mrtva reka, kam hitis, mrta reka, kam bezis, kje veselje to je zdaj, kje so ribe, tvoj sijaj? Zadnje jutro na plazi v Diu-u. Pooolno veselja. A nic oceana. Oseka je udarila z vso silo, pustila sled v obliki zelenih vijugic in nekako napravila pot za moj odhod.

Jutri, 29. aprila ob tem casu bom ze v Londonu. Ce bodo visje sile dopustile.

Ram-ram!

Sveta kura sveto mesto najde

Kolikor sem iz Jaipurja odsla nesrecna zaradi odpovedne poroke, toliko bolj se je poznala porocna norost v Pushkarju. Mesto, le nekaj ur z vlakom oddaljeno od Pink city-ja je, obkrozeno z jezerom, ki ga krasijo ghati vseh velikosti oblik in imen, podobnih tistim v Varanasiju, popolnoma drugacno. Rajasthan ima z njim svoje ime zapisano v knjigo svetih mest in s spotovanje pravil kastnega sistema in hindujskega nacina zivljenja, spada v eno izmed tistih, ki jih mora clovek poleg Haridwar-ja, Rishikesh-a in Varanasi-ja obiskati. Ce ne drugega, zaradi karme.

Bazar se razteza od enega konca do drugega, v velikosti 2 ur okrog celotnega mesta srecas vse. Kamele, ki prezvekujejo slastno slamo, saddhu-je, s katerimi za fotografijo lahko prezivis cel dan in s capatijem posebne vrste ovekovecis njihovo prebavo. Pa otroke, ki na doma narejeno flavto s strunami zaigrajo Mojster Jaka, se cudijo mojemu oiznavanju melodije in petju ter mi sledijo vsak dan, ko pridem izza ovinkastih ulicic, kjer v Shree guest house-u z bazenom, cistim za indijsko okolje, vrocim za osvezitev, prezivim redke dele dneva.
Mojster Ajmer mi pomaga pri posiljanju se enega paketa domov, Lucky zeli nemogoco menjavo nepalskih rupijev, ki so mi se ostali in jih bom verjetno obdrzala za naslednji obisk, Poonam pricara najboljsi ginger tea na svetu za moje bolece grlo in debele mandeljcke, Manish zeli prodati zelo lepo torbico za okrog pasu, a ga v treh dneh ne uspem prepricati, da zniza ceno in nazadnje se posloviva s stavkom: "Ko bos letela z avionom domov, si bos mislila, kako neumno si ravnala, ko nisi kupila torbice, pa imela si denar!"... Bomo videli, ce se bo 'prerokba' uresnicila, hehe.
Vijay, ki je na dan najinega zacetnega poznanstva enostavno razlozil svoj pogled na kastni sistem skozi oci brahmana, pravi, da je Pushkar mesto, kamor moras NUJNO priti s svojimi starsi ali pa druzino. Misli so bolj pomembne od celotnega dogajanja, hrana zivljenjska potrebscina, narejena s strani edine ljubljene zene in otroci delezni najboljse izobrazbe. V dveh urah sprejmem njegovo 'zahtevo' po imenu 'guru' in na ulici, kjer ga srecam po soncem vzhodu, ki sem ga ujela vceraj, z zadovoljstvom ob porocnih sprevodih skozi ulice, ki v tem letnem casu niso nikakrsna izjema, prej pravilo!, zacnem dan se enkrat.

Soncni vzhod je bil.. neopisljiv. Mogoce zato, ker ga ze dolgo casa nisem uspela videti, mogoce zato, ker se je ob obronkih jezera scasoma nabrala kopica pisanih sarijev in zacela odvijati redna puja za dobro zivljenje v vseh pogledih ter kuzki, ki zivijo pred Shree guest house veselo oznacujejo svoj teritorij z glasnim lajezem okrog vodne gladine, stisnjene na minumum (tako zaradi pomanjkanja dezja kot zaradi ciscenja dna, ki poteka in bo se potekalo).

Decko, ki na vlaku skozi celotno potovanje s posebnim zvokom prodaja pani (voda), ob priblizajocih se postankih pa veselo razkazuje svoje atletske spretnosti.

Moski, ki se danes poroci. Drugace iz Mikronezije, kjer ga klicejo Derek, v resnici pa Thirtdh oziroma Stoc za prijatelje, je v dosedanjih tridnevnih porocnih obredih dobil tudi pomemben znak - henna na rokah. Monika, gospodicna, s katero se poroci, je stara 20, on pa 30 let. Gre za dogovorjeno poroko, spoznala sta se pred 15 dnevi, od takrat videla enkrat za petnajst minut in govorila vsak dan po pol ure. Videti je bil malce zivcen, pa sem ga pomirila, da nima smisla: zenska, s katero bo skocil v zakonski jarem, je dobra, zato brez tresenja!

Eden izmed porocnih sprevodov v Pushkarju, ki so se na 16. aprila kar vrstili. Danasnji dan (17. april) je namrec precej pomemben v smislu dobrega datuma in prihodnosti, zato so v rdece oblecene zenske v bodocimi zenami, cel dan preprecevale mestu spanec.

Druzina, ki me je obkolila na ghatu ob soncnem vzhodu. Porocila naj bi se z gospodicen na moji levi, v vijola srajci, hehe. Mater in sestricne so bile precej vztrajne, oce pa je le stal ob strani in si mislil svoje.

Pasji prijatelji tudi v Pushkarju pisejo mojo zgodbo.

Prepisovanje Krishna mantre na ghatu, kjer sem spoznala Vijay-a. Za pomnjenje, je bila razlaga.

Zapestnice vsepovsod. V 20 kvadratnih metrih, na vseh stenah in po vseh stropovih. Blescijo se v milijonih barvah in z vsemi moznimi kamni, zenske in moski pa ne le strmijo vanje, ampak izbirajo po posebnih pravilih. Tale je bila cisto za salo, za nekaksne posebne priloznosti (ne poroke), vecer prej pa sem bila prica 2-urnemu izboru za kombinacijo k dvema porocnima sarijema precej bogate druzine.

Chai masal. Oz. delez chai masale. Njami mnjami.

Se en dodatek za dom. Ogledalca in skoljkice. sloncki, kamele in konji. Krasijo skorajda vsako druzinsko domovanje, na ulicah pa odzvanjajo z zvokom piscali.

Zacudena nad bazenom, ki je prvi dan dobila na obisk moje noge. Prijetnoooo! Nic cudnega, da se je zelja po oceanu le se povecala, hehe.

Ze prej sem imela splanirano dogajanje okrog mojih zadnjih stirinajstih dni in veselo mu sledim. Voda bo tako, upam, kmalu dobila mesto okrog moje koze in Diu se bo izkazal za prijeten konec samopotepanja po Indiji. Sicer bi plan danes kmalu spremenila poroka, katerih clane sem spoznala na vlaku do sem, a sem si v trenutku premislila, skocila nazaj na premikajoci se vagon in spet zacela novo zgodbo - brez poroke, hehe.

Cof cof iz Ahmedabada!

BARVE SPREMENIJO SVET, POSKRBIMO, DA TAK TUDI OSTANE. INDIJA. st.2

Ce nadaljujem zgodbo od prejsnjic in povem, da se je Delhi kasneje izkazal za bolj prijaznega, kot se je sprva zdelo, bo to skorajda jasno. Retoricno. Pa sploh ni. Opisan je bil kot umazan, poln ljudi in smeti, krav in nagajivih ljudi, ki prosijo. Za vse - denar, hrano in prosti cas. Scasoma sem se navadila. V ropku 5 dni ogledala celotno podrocje, ki so ga moje noge zelele videtu, naletela na fantasicno parado, polno maskiranih ljudi in se vpletla v njihovo dogajanje. Popotovala z metrojem, ki je bolj svetlec od vsakega srebra in se ubadala zzetoncki vseh vrst, brav in oblik. Predvsem pa s tistimi za cevlje in prevozna sredstva. Navduseno sem jih vrtela po dlaneh in se pocutila kot majhen otrok z igracko, ki jo nujno potrebujes, ce noces ostati bos - dobesedno in metaforicno. Hare Krishna tempelj, Jama Masjih, Lotus tempel;j, Metro v Delhi-ju, Taj Mahal ter Fatehpur sikri v Agri. Modra, zelena, bela, rumena, rdeca, Barve, ki so determinirale mojo pot do Rajasthana, kje se je vse le se stopnjevalo.



Vrocina se je pritepla v moje zivljenje in sprva sem zelela le eno - bazen, ali pa magari kad z mrzlo vodo. Znasle sem se v Evergreen guest house (ironicno?), kjer imajo v sosednjem hotelu tudi bazen, pa se do danes (1 teden) se nisem spokala pod vodno gladino. Namesto tega moji mozgani potujejo po zraku in koza nabira novo energijo pod tusem, ki je vroc in nikakor ne mrzel. Vroca voda, ki po sprehodih na 38 stopinjah celzija mocno vpliva na cevi. In ce tisti na severu Indije ob ogledu sobe zahtevajo topel tus, zamenjam! Ponudbe pod: kdor da vec, dobi manj:)



S pomocjo Janu-ja in ostalih riksa prevoznikov, ki se obcasno zagrebejo za mojo prisotnost, jaz pa nonsalantno izberem tistega, ki vzame najnizjo mozno ceno, ki jo ponudim, oci pasem na trdnjavah. Amber fort, Tiger fort, Jaigarh fort. Pa sloni, kamele, konji, opice. Pa bazarji povsod. Lepo, kvalitetno in jkvantiutetno razdeljeni po ulicah znotraj Pink city-ja (Jaipur) s sedmimi glavnimi vrati, od katerih se eno bolj sveti od drugih. Hrana, oblacila, otroska igrarija, domaci pripomocki, delavnice, pa moseje in stolpi. Krave in ogromni voli brisejo svojo pot, sprevod ob Hanuman janti-ju pa povlece medse tudi mene in na mesto migajoce, ritmicne glasbene spremljave se zlahka spustim bosa. Obcutek ob dihanju z ostalimi je enkraten. Dobim ga ze prvi vecer, ko moram na zahtevo oceta neveste sesti na voz in se fotografirati z mladoporocencena. Pa kasneje ob vseh ogledih delavnic, kjer tiskajo na tekstil, izdelujejo preproge in brusijo drage in malo manj drage kamne. Povsod je ponudba naceta z enkratno ceno, vse je unikatno, domace izdelano in primerno za katerokoli priloznost, ki jo omenis. Rupiji te zbijejo na tla. Potem stopis v roza mesto, s cenami, ki te dvignejo v nebesa in ne ves, ali je v Mcdonaldsu vse res samo toliko boljse, ali je Raj Mandir Cinema res vecji od Taj Mahala ali so trgovinice ob nedeljah po vecini res zaprte in najpomembnejse: ali je roza res roza ali pa bolj oranzna.



Danes je moj zadnji dan v Jaipurju, jutri zjutraj odputujem z lukamatijo (ne maram avtobusov, vlaki so nadrealisticno simpaticni!!!) v bliznji Pushkar, sveto mesto, kjer je prepoved jajc, mesa in alkohola bolj sveta kot je svetost sama. Ce bom pogresala natrpanost Delhi-ja in malo manjso zaposlenost Jaipurja, bom lahko povedala sele kasneje. Edino, kar zares vem (no, ali pa bolje receno: vsaj mislim, da vem), je, da barve krojijo moje zadnje dneve v Indiji.



Za konec pa le se vprasanje: kako stlacis v hladilnik slona?

BARVE SPREMENIJO SVET - POSKRBIMO, DA TAK TUDI OSTANE. INDIJA.

Pomivalni in pralni stroji. Pred in po (do)koncni izdelavi. Srebrna vsepovsod in pridni delavci v delavnici.

Vceraj sem zelela McDonaldsovo jabolcno pito, pa je v Jaipurju nimajo. Sem si privoscila jagodni milkshakje. Malce sem bila.. imela sem slabo vest, ker je tako vesternizirana zadeva, ampak je bil mrzel in zelo dober. Je slaba vest hitro izginila. Shake pa tudi.

Mango, mango, mango. Se enkrat in enkrat. Rumena barva Jaipurja, ki osvetljuje ulice kljub soncnim zarkom. Zelooooooo dobro! Mljask!

Na paradi Hanuman janti je vse mogoce. Tale zivalca se je kratko malo poscala na dogajanje:)

Roza pijaca v roza mestu. Izgledalo je dobro. In slastno. In zelo konzumirajoce. Pa se nisem udelezila. To je Nenina barva, ne morem mesat stren kar tako, hehe.

Bosa in z vzklikanjem "julelah" sem mogla voditi eno izmed skupin na paradi. Ponosno, na zacetku z malce zadrzkov, a ni trajalo dolgo, ko sem vzljubila tole plesno dogajanje okrog. Zenske so me kar potegnile medse, cudovito!!!

Sladoled, po deset, kdor ga kupi, se zastrupi, kdor pa ne, ta umre! Tukaj tole ne drzi! Vse je bilo zastonj. Indijci so ob zastonjskih stojnich pohojali drug drugega.

Siva. Moj najljubsi.

Postni nabiralniki, ki krasijo ulico. Rdeci je tisti, v katerega vrzem posto za Slovenijo!

Barvanje sarijev, tradicionalnega zenskega oblacila v Indiji. Traja precej casa, susi se precej casa, na koncu pa izgleda fantasticno. Zelo seksi, ce se vprasa mene.

Amber for in palaca na vrhu, za katero bi mogla po vseh pravilih placati 150 rupij, pa sem se po pol ure pogovora z nasmeskom odpravila na dveurni ogled zastonj. Lepo. Zelo lepo.

Krishna me je, ne le peljal od templja do templja s svojo rikso, za nizko ceno prevoznistva sem si v zameno ogledala tri trgovine - preproge, kamni, tekstil.

Krishna s svojim zvezkom pohval in dozivetij ljudi, ki jim je razkazoval Jaipur.

"No money, no funny!"

Moj prvi sari. Za pokusino. Kasneje sem se prav udala v usodo in jih nasla precej.

Izdelava materiala za block-printing na tekstil. Osupljivo natancno in potrpezljivo!

Prvi vecer v Jaipurju. Po vecerji sva z Janu-jem odsla proti mojemu hotelu, na poti zagledala tole, ko sem vzela Nikona v roke, so me zapazili in sledilo je poziranje. Nisem hotela zasenciti mladoporocencev, in upam, da jih nisem. Bila sta tako.. tiha.

Water palace in moje rozice za dobrodoslico v Jaipur.

Prvi koraki v Pink city-ju so se zaceli ze na zelezniski postaji. Roza. Kakopak.

Ne vec lacna kamela, ki je strogo gledala v daljao pred vhodom v Taj Mahal.

Belina. In milina. 2 uri sem samo strmela. Navdusuje in... vsaka beseda je odvec.

Gospod riksa, na poti do Taj Mahala. "Cow on the street, riksha druiver on the corner, beautiful Agra, want to see my shop?" :)

Fatehpur sikri. Cevlji, cevlji in se enkrat cevlji.

Zidek s trakci zelja v moseji znotraj kraljevega dvora v Fatehpur sikri. Ce jo imas globoko v srcu, se bo zagotovo izpolnila. Tako pravijo.

Varnostnik moseje.

Pred vhodom v kraljevo mesto Fatehpur sikri.

Nekdo je skakal. Spomnila sem se na Hampi in jezeroi, kljer mi skosk iz 20m skale ni bil pisan v zivljenje. Vendar tegale sem z veseljem izpustila. Prevec zeleno:)

Delhi. Cevljev na milijone v bazarju Karol Bagh.

Hare Krishna tempelj v Delhi-ju.

Lotus tempelj v Delhi-ju. Vooooooooda, bazeeeeeen. Ki pa ni za kopanje. Sestavljen iz devetih enakih, delujejo kot hladilni sistem za dvorano znotraj. Bahai house of worship je... tiha. In mrzla. A topla v srcu.

Zelena je nova roza. Delhi je poln opozoril za cistejse okolje.

Prvi dan v Delhi-ju. V celotnem potovanju do tega dne nisem imela tako umazanih nog.

Napis na ulici do Delhi gate.

Na ulici. Licno zlozeno.

Delhi. Prva prava parada, ki sem ji bila prica v Indiji.

Jama Masjih, Delhi. Kratke hlace, Manuela? Na-a. Bilo je vroce. v temle kostumu se toliko bolj. A za ogled moseje, ki sprejme 20000 ljudi... je bilo vredno. Cena za fotoaparat: 200 Rs.