Ce nadaljujem zgodbo od prejsnjic in povem, da se je Delhi kasneje izkazal za bolj prijaznega, kot se je sprva zdelo, bo to skorajda jasno. Retoricno. Pa sploh ni. Opisan je bil kot umazan, poln ljudi in smeti, krav in nagajivih ljudi, ki prosijo. Za vse - denar, hrano in prosti cas. Scasoma sem se navadila. V ropku 5 dni ogledala celotno podrocje, ki so ga moje noge zelele videtu, naletela na fantasicno parado, polno maskiranih ljudi in se vpletla v njihovo dogajanje. Popotovala z metrojem, ki je bolj svetlec od vsakega srebra in se ubadala zzetoncki vseh vrst, brav in oblik. Predvsem pa s tistimi za cevlje in prevozna sredstva. Navduseno sem jih vrtela po dlaneh in se pocutila kot majhen otrok z igracko, ki jo nujno potrebujes, ce noces ostati bos - dobesedno in metaforicno. Hare Krishna tempelj, Jama Masjih, Lotus tempel;j, Metro v Delhi-ju, Taj Mahal ter Fatehpur sikri v Agri. Modra, zelena, bela, rumena, rdeca, Barve, ki so determinirale mojo pot do Rajasthana, kje se je vse le se stopnjevalo.
Vrocina se je pritepla v moje zivljenje in sprva sem zelela le eno - bazen, ali pa magari kad z mrzlo vodo. Znasle sem se v Evergreen guest house (ironicno?), kjer imajo v sosednjem hotelu tudi bazen, pa se do danes (1 teden) se nisem spokala pod vodno gladino. Namesto tega moji mozgani potujejo po zraku in koza nabira novo energijo pod tusem, ki je vroc in nikakor ne mrzel. Vroca voda, ki po sprehodih na 38 stopinjah celzija mocno vpliva na cevi. In ce tisti na severu Indije ob ogledu sobe zahtevajo topel tus, zamenjam! Ponudbe pod: kdor da vec, dobi manj:)
S pomocjo Janu-ja in ostalih riksa prevoznikov, ki se obcasno zagrebejo za mojo prisotnost, jaz pa nonsalantno izberem tistega, ki vzame najnizjo mozno ceno, ki jo ponudim, oci pasem na trdnjavah. Amber fort, Tiger fort, Jaigarh fort. Pa sloni, kamele, konji, opice. Pa bazarji povsod. Lepo, kvalitetno in jkvantiutetno razdeljeni po ulicah znotraj Pink city-ja (Jaipur) s sedmimi glavnimi vrati, od katerih se eno bolj sveti od drugih. Hrana, oblacila, otroska igrarija, domaci pripomocki, delavnice, pa moseje in stolpi. Krave in ogromni voli brisejo svojo pot, sprevod ob Hanuman janti-ju pa povlece medse tudi mene in na mesto migajoce, ritmicne glasbene spremljave se zlahka spustim bosa. Obcutek ob dihanju z ostalimi je enkraten. Dobim ga ze prvi vecer, ko moram na zahtevo oceta neveste sesti na voz in se fotografirati z mladoporocencena. Pa kasneje ob vseh ogledih delavnic, kjer tiskajo na tekstil, izdelujejo preproge in brusijo drage in malo manj drage kamne. Povsod je ponudba naceta z enkratno ceno, vse je unikatno, domace izdelano in primerno za katerokoli priloznost, ki jo omenis. Rupiji te zbijejo na tla. Potem stopis v roza mesto, s cenami, ki te dvignejo v nebesa in ne ves, ali je v Mcdonaldsu vse res samo toliko boljse, ali je Raj Mandir Cinema res vecji od Taj Mahala ali so trgovinice ob nedeljah po vecini res zaprte in najpomembnejse: ali je roza res roza ali pa bolj oranzna.
Danes je moj zadnji dan v Jaipurju, jutri zjutraj odputujem z lukamatijo (ne maram avtobusov, vlaki so nadrealisticno simpaticni!!!) v bliznji Pushkar, sveto mesto, kjer je prepoved jajc, mesa in alkohola bolj sveta kot je svetost sama. Ce bom pogresala natrpanost Delhi-ja in malo manjso zaposlenost Jaipurja, bom lahko povedala sele kasneje. Edino, kar zares vem (no, ali pa bolje receno: vsaj mislim, da vem), je, da barve krojijo moje zadnje dneve v Indiji.
Za konec pa le se vprasanje: kako stlacis v hladilnik slona?
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
...potovanje z lukamatijo?!...verjetno je to najboljši način prevoza,ali pač. :))
OdgovoriIzbrišiJaaaaa, definitivno. Sploh zato, ker se po Ljubljani v vecini itak prevazamo z busi (ce izkljucimo avtomobilcke) in so malce nadlezni. tile indijski sso vedno POLNI, pa vroce je v njih. Izkusnja, ki ji vsekakor redkokdo uide, in je vcasih pravzaprav zelo prijetna in smesna, a za dolge variante zame ne prevec priporocljiva. :)
OdgovoriIzbriši