Sveta kura sveto mesto najde

Kolikor sem iz Jaipurja odsla nesrecna zaradi odpovedne poroke, toliko bolj se je poznala porocna norost v Pushkarju. Mesto, le nekaj ur z vlakom oddaljeno od Pink city-ja je, obkrozeno z jezerom, ki ga krasijo ghati vseh velikosti oblik in imen, podobnih tistim v Varanasiju, popolnoma drugacno. Rajasthan ima z njim svoje ime zapisano v knjigo svetih mest in s spotovanje pravil kastnega sistema in hindujskega nacina zivljenja, spada v eno izmed tistih, ki jih mora clovek poleg Haridwar-ja, Rishikesh-a in Varanasi-ja obiskati. Ce ne drugega, zaradi karme.

Bazar se razteza od enega konca do drugega, v velikosti 2 ur okrog celotnega mesta srecas vse. Kamele, ki prezvekujejo slastno slamo, saddhu-je, s katerimi za fotografijo lahko prezivis cel dan in s capatijem posebne vrste ovekovecis njihovo prebavo. Pa otroke, ki na doma narejeno flavto s strunami zaigrajo Mojster Jaka, se cudijo mojemu oiznavanju melodije in petju ter mi sledijo vsak dan, ko pridem izza ovinkastih ulicic, kjer v Shree guest house-u z bazenom, cistim za indijsko okolje, vrocim za osvezitev, prezivim redke dele dneva.
Mojster Ajmer mi pomaga pri posiljanju se enega paketa domov, Lucky zeli nemogoco menjavo nepalskih rupijev, ki so mi se ostali in jih bom verjetno obdrzala za naslednji obisk, Poonam pricara najboljsi ginger tea na svetu za moje bolece grlo in debele mandeljcke, Manish zeli prodati zelo lepo torbico za okrog pasu, a ga v treh dneh ne uspem prepricati, da zniza ceno in nazadnje se posloviva s stavkom: "Ko bos letela z avionom domov, si bos mislila, kako neumno si ravnala, ko nisi kupila torbice, pa imela si denar!"... Bomo videli, ce se bo 'prerokba' uresnicila, hehe.
Vijay, ki je na dan najinega zacetnega poznanstva enostavno razlozil svoj pogled na kastni sistem skozi oci brahmana, pravi, da je Pushkar mesto, kamor moras NUJNO priti s svojimi starsi ali pa druzino. Misli so bolj pomembne od celotnega dogajanja, hrana zivljenjska potrebscina, narejena s strani edine ljubljene zene in otroci delezni najboljse izobrazbe. V dveh urah sprejmem njegovo 'zahtevo' po imenu 'guru' in na ulici, kjer ga srecam po soncem vzhodu, ki sem ga ujela vceraj, z zadovoljstvom ob porocnih sprevodih skozi ulice, ki v tem letnem casu niso nikakrsna izjema, prej pravilo!, zacnem dan se enkrat.

Soncni vzhod je bil.. neopisljiv. Mogoce zato, ker ga ze dolgo casa nisem uspela videti, mogoce zato, ker se je ob obronkih jezera scasoma nabrala kopica pisanih sarijev in zacela odvijati redna puja za dobro zivljenje v vseh pogledih ter kuzki, ki zivijo pred Shree guest house veselo oznacujejo svoj teritorij z glasnim lajezem okrog vodne gladine, stisnjene na minumum (tako zaradi pomanjkanja dezja kot zaradi ciscenja dna, ki poteka in bo se potekalo).

Decko, ki na vlaku skozi celotno potovanje s posebnim zvokom prodaja pani (voda), ob priblizajocih se postankih pa veselo razkazuje svoje atletske spretnosti.

Moski, ki se danes poroci. Drugace iz Mikronezije, kjer ga klicejo Derek, v resnici pa Thirtdh oziroma Stoc za prijatelje, je v dosedanjih tridnevnih porocnih obredih dobil tudi pomemben znak - henna na rokah. Monika, gospodicna, s katero se poroci, je stara 20, on pa 30 let. Gre za dogovorjeno poroko, spoznala sta se pred 15 dnevi, od takrat videla enkrat za petnajst minut in govorila vsak dan po pol ure. Videti je bil malce zivcen, pa sem ga pomirila, da nima smisla: zenska, s katero bo skocil v zakonski jarem, je dobra, zato brez tresenja!

Eden izmed porocnih sprevodov v Pushkarju, ki so se na 16. aprila kar vrstili. Danasnji dan (17. april) je namrec precej pomemben v smislu dobrega datuma in prihodnosti, zato so v rdece oblecene zenske v bodocimi zenami, cel dan preprecevale mestu spanec.

Druzina, ki me je obkolila na ghatu ob soncnem vzhodu. Porocila naj bi se z gospodicen na moji levi, v vijola srajci, hehe. Mater in sestricne so bile precej vztrajne, oce pa je le stal ob strani in si mislil svoje.

Pasji prijatelji tudi v Pushkarju pisejo mojo zgodbo.

Prepisovanje Krishna mantre na ghatu, kjer sem spoznala Vijay-a. Za pomnjenje, je bila razlaga.

Zapestnice vsepovsod. V 20 kvadratnih metrih, na vseh stenah in po vseh stropovih. Blescijo se v milijonih barvah in z vsemi moznimi kamni, zenske in moski pa ne le strmijo vanje, ampak izbirajo po posebnih pravilih. Tale je bila cisto za salo, za nekaksne posebne priloznosti (ne poroke), vecer prej pa sem bila prica 2-urnemu izboru za kombinacijo k dvema porocnima sarijema precej bogate druzine.

Chai masal. Oz. delez chai masale. Njami mnjami.

Se en dodatek za dom. Ogledalca in skoljkice. sloncki, kamele in konji. Krasijo skorajda vsako druzinsko domovanje, na ulicah pa odzvanjajo z zvokom piscali.

Zacudena nad bazenom, ki je prvi dan dobila na obisk moje noge. Prijetnoooo! Nic cudnega, da se je zelja po oceanu le se povecala, hehe.

Ze prej sem imela splanirano dogajanje okrog mojih zadnjih stirinajstih dni in veselo mu sledim. Voda bo tako, upam, kmalu dobila mesto okrog moje koze in Diu se bo izkazal za prijeten konec samopotepanja po Indiji. Sicer bi plan danes kmalu spremenila poroka, katerih clane sem spoznala na vlaku do sem, a sem si v trenutku premislila, skocila nazaj na premikajoci se vagon in spet zacela novo zgodbo - brez poroke, hehe.

Cof cof iz Ahmedabada!