HAMPI-ELLORA-VARANASI 2

Domaci otroci v znacilni srebrni barvi po obrazu, ki so prvi potrkali na vrata guest house-a in odprli "sezono" norenja.

Kane

S francosko, ze izpod tusa, gospo, medtem ko sem jaz svojo umetnino nosila se kaksni dve uri in se potem preceja zabavala v kopalnici.

Holi v Varanasiju z maskro Manuelo, ki se je precej vzivela v dogajanje. Ce sem zamudila pust, lahko recem, da sem nadoknadila.

Fantasticne barve. Prisel je iz ulice, takole mavricen.

Vsi v Singh guest house prisoti in prisebni pri dogajanju

Puja na glavne ghatu ob reki Ganges na dan pred holi-jem, torej 10. marca ob 19h. Svecke, kadila, disave in pomeni, obdani z ritmi Indije vse okrog nas.

10. marec 2009: mala nema Jaya naju je z Omrijem popeljala po ulicah Varanasija vse do prvih 5 ghatov, dobila sva oznacbo zelene barve pred vstopom na prvega in veselje ob nekaksnem iniciacijskem obredu, ki nama ga je pripravila, je bilo nepopisno.

Tri kamnite in tri mesnate figure v Ellora templju. Tekmovanje za najboljso izvedbo se vedno trajal. Svoj glas lahko oddate na moj e-mail naslov do vkljucno 20. aprila 2009 :)

Varanasi. In moj mali preljubi ISKCON (Kare Krishna) tempelj.

Sredi najozje ulice v Varanasiju. 2 metra naprej nisem vec posnela fotografije. Razlog: v kletkah zivi piscanci, izven njih v rokah mesarja cvileci, desno od njega poskakujoce glave in v kosari malce stran pripravljeni za obed.

Zelezniska postaja ob prihodu (6 zjutraj, 10. marec 2009)

Daulatabad in midva z Eli-jem na mostu, pod katerim je zivo zelena tekocina definitivno izgledala kot strup. Drzala sva se ograje, da ne bi slucajno padla dol, Omri pa je bril norca.

Daulatabad in trije popotniki s kraljevim topom, ki sije pod soncem v blizini Ellore in Aurangabad-a.

Dva smesna turista, ki sta skusala uotoviti, koliko je ura z gledanjem v sonce. Eli in Omri, seveda. Rajasthan v Hampiju. Tradicionalne lutke z gospo, ki oblada rocne spretnosti. Ko pridem do Rajasthana, se naucim tudi to, ce ne, kupim vsaj marioneto!

Nosil je majico, brez vednosti pomena napisa. Dobil jo je v dar od nekea poljskega turista in ker mu je bila tako pri srcu, je se vedno tu. Poskusila sem razloziti pomen in upam, da uspesno.

Madn in Gali s svojima priljubljenima instrumentoma sta v 6 minutah ogrela mojo duso z nepalsko serenado sredi ulice na zadnji hampijevski dan, ko so drui hitgeli po nakupih. ...

Zdelo se je kot pravljica o lane tigru, ki smo jo slisali na skalah Opicjega templja. Potem so plezalci rekli, da so videli hijene in geparda. In potem je prisla se zgodba o krokodilu v jezeru, kjer so se namakali. In v pol sekunde izginulem psu. Malce skepticni smo skakljali v zeleno vodo in napeli oci vsakic, ko je mimo priplavalo listje, a brezuspesno zapazenega krokodila. Na sreco. Bi bila pa dobra fotografija, sigurno.

Nezno, ljubi me nezno.... a a a a a a a... Te cvetlice so (bile) povsod po Hampiju. Tudi na poti do podskalnega obrednega templja. In Eli si je dal duska. Jaz pa tudi. Vse za dobro fotko :)

Tempeljska zenska ob jutranjem opravilu.

"Mala" Lakshmi (tempeljska slonica) ob jutranjem kopanju. Uzitek in pol. Tako zanjo kot za opazovalce. Palica, ki strli izza zepa njenega skrbnika sicer pove veliko, a pustimo to ob strani.

Bliznje jezero. S skalami, se razume. S takimi, iz katerih se lahko skoci. Tale (20m) je prepricala celo mene. Omri je rekel, da bo skocil, ce bom skocila jaz. Seveda sem hotela. Pa je bilo malce nemogoce priplezati do vrha, tako, da sem to adrenalinsko zahtevo prepustila indijskemu norcku, ki je v enem dnevu skocil ze trikrat. V zadnje s pekoco ritjo, hehe.

Michal, cudovita deklina iz Izraela, s cilomum po jutranjem "sprehodu" do Monkey templa, ki je zahteval pocitek. Rocno izdelana skrinjica za prenos te kadilne napravice je bila izdelana nekje v Jaipurju in je prava mojstrovina.

Estrella ob deljenju svincnikov mladim ucenjakom. Strogost je bila prisotna, a na koncu so vsi dobili vsaj enega.

Z deklicami lokalne sole. Ponosne so razkazovale svoje tablice, na katere pisejo in s copki opletale po 5 kvadratnih metrov veliki ucilnici brez stolov in miz, a z licno, v vrste razporejenimi torbami urejenim prostorom. Prave sarmerke, kaj naj recem.

Ena izmed spretnosti indijskih deckov. T.i. buguri (izgovorjava: bgri), oz. po slovensko: frtavka. Navij vrvico okrog, potegni, vrzi v zrak, zaobjemi z vrvjo, vrzi v zrak in bodi spreten ter frtavko ujemi na dlan. Spretnost, ni kaj. Se ucim, se ucim.

Del podzemeljskega templja, v katerem smo si ohladili noge. Zares caroben. Igra svetlobe.

Mangov sladoled, ki je letel v reko. Dober izgled, slaba notranjost. Smeh je bil mocno prisoten zato, ker okus niti slucajno ni bil mangov, jaz pa sem navalila na lucko kot nora. Bljak. :)

Omri v Shiva templju.

Majhna lutka, ki je pritegnila mojo pozornost takoj, ko smo stopili v restavracijo z imenom Mango tree (ime je dobila po mangovem drevesu, pod kateri se nahaja). Prijazna puncka, ki bi ji, ce bi bila moja lahko dala ime Lucy. Pozdravlja obiskovalce in se guglja v ritmu indijskega vetrca.

Podzemljni empelj na drui strani reke, kjer smo si po dveurnem sprehodu po soncu odpocili glave in ohladili nogice.

Mojster s kobro. Problem je le v tem, da njihovi zobki niso vec tam, kjer bi morali biti in ugriz ni nevaren, kar zmanjsa napetot situacije. Jih je pa lepo gledati, kako se, hipnotizirane, gibajo v ritmi piscali. Za napitnino sem vseeno vztrajala, da zapre kosare, preden mu placam, hehe.

Dva samana na ulici Hampi bazarja in neka deklina vmes, ki se dela, da ve, kaj pocne.

Banane, banane, banane. Vsepovsoid. Plantaze banan. Ce jih kupis na mestu, kjer rastej, dobis eno za en rupi, celo vejo za sto rupijev. Ce jih kupis na trznici, stanejo 5 rupijev/kos. So pa v vsakem primeru slastne. Ce zaradi velikosti (mahne so, pribizno polovice tistih, ki jih navadno najdemo v Sloveniji), nisem se strokovno zakljucila.

Skale, na katere smo radi plezali ob vecerih, soncnem zahodu. Ko se je Estrella odlocila, da bo poskusila s plezanjem (dejansko, prao, profesionalno, s cevlji in to:)), sva na drugi strni zaslisali didziridu in hang. Konec s plezanjem, skok k Edwinu in Cirusu in wow. Vec o zvoku, ko pridem domov in pritisnem play.

Opice na poti v Monkey temple (Hanuman temple). Ce imas banane, das banane. Ne branijo se, o ne ne ne, prav nic.

Hanuman dance pred enim izmed templjev na drugi strani reke. Decek z opravo in pol, z dveminutnim sov-om, vrednim ogleda in sluha

Estrella se uci tradicionalnega porocnega plesa pred nasim Goan corner z damami iz bliznje vasi, ki vsak dan prihajajo na obisk, prinesejo sadje in pokazejo svoje spretnosti.

Skupinska fotografija po uspesno prebrodenem blodnjaku skal, ki nas je pripeljal do podskalnega templja. Trije na fotografiji ne sodelujejo pri neumnih pozah/obrazni mimiki :P

HAMPI-ELLORA-VARANASI

Hampi je poln. Casa. Ki stoji. Zares stoji. S skalami, kamni, a rekami, ki tecejo in akajo na goro dezevja, ki pocasi prihaja, da se bolj pozeleni okolico pod modrim nebom.

Avtobus do sem je bil norija, a ko smo prispeli, je bilo vse vsega vredno. Nevidne hiske izza palm, toplina domacinov in odlicna hrana takoj za zajtrk. Ugotavljala sem, ce je to raj na zemlji ali spet samo sanjam (v Indiji se sanje vedno znova in znova ponavljajo). Sem se uscipnila. In ugotovila, da je zelena se bolj zelena, da ne gre le za marketinsko potezo, kjer se stvari za zelen ucinek le potencira. Da obstaja dobra stran obkroznosti z ljudmi milijontih moznosti, ker potem vse bedne tezave z drisko izginejo (Sharmila, god loves you and you know that!:)) prej kot bi si clovek sploh lahko mislil. In ceprav sem prezivela tri bedne dni z lakoto v zelodcku, mokrimi brisacami in vsemi disavami okrog in vednostjo, da ne smem jesti, ker se bodo stvari le se poslabsale, kaj naj recem: bilo je vredno.

Potem sem sele zacela raziskovati. Templji tu in tam. Vode spodaj in zgoraj. Smeh izza in poleg. Puje (daritve) v tempjih mesta ali pod skalami na vrhu hriba. Listi in kocice nad vsem ostalim svetom in obcutkom aladinove preproge. Pareca vrocina s stopnicastim vzponom, ki se ob moseji prelevi v senco z obozavajoco milino hladu. Zanic mangov sladoled, ki je bil potisnjen nazaj tja, od koder je verjetno prisel (reka), a se ne damo. Bazar brez zelenjave, tako, da sem svojo korenckovo solato z limono in medom dobila sele po 5 dneh. Barve, barve in se enkrat barve. Banane zelen in rumene, majhne in velike. Ogromne, sladke papaje in majhne lubenice, da ne omenjam miniaturnih limon na eni ter ogromne slonice Lakhsmi iz glavnega templja, ki s svojimi ocmi sporoca 32 letno zgodbo, za katero se vsako jutro in vecer zdi, da jo skusa odplakniti reka, v kateri se kopa, a zaman.

Pripoved nadgrajujejo kamnine okrog guest house-a z imenom Goan corner. Plezalci vseh vrst, s tempeljskim tigrom na celu. Kobre, gekoni, opice. In lokalni (ter domaci) psi, cez katere vsi stopamo, jih crkljamo in ne pustimo, da lezijo na nasih nogah. Indijske igre, ki se jih ji treba nauciti in prenesti domov, izraelska prehrana (za obliznit prste, svaka cast!; nasla sem celo nekaj zelo podobnega dzuvedz rizu) in barantanje za nizje cene (150 namesto 400, dobro delo). Krojaci, ki naredijo hlace po meri za 150 Rs (priblizno 2,5 EUR), posta v zadnjem kotu glavnega centra mesta in kopitarji. Tokrat bivoli. POVSOD.

Ker smo se ujeli z druzbo iz avtobusa (bilo je res kot na solskem izletu), tukaj ni nikakrsnega problema planiranja. Zgodaj ustati, da ujamemo soncni vzhod. Pa naj bo to ob 5.15 z Edwinom in Simono ter cudovitim zvoki hang-a, ali z Michal, Eli-jem, Omri-jem in Samuel-om v Opicjem templju na vrhu hriba, do katerega je potrebno prehoditi 574 (po mojem stetju 586) stopnic.

Tukaj je se lokalna sola. Dan, v katerem sem skocila do lokalnega slapu, je prinesel srecanje s cudovitim deckom po imenu Vinajak. S srcem me je povabil na solski obisk v ponedeljek in lahko si samo predstavljate navdusenej 40 otrok, ko smo prinesle svincnike. Dobile milijon povabil, eno uresniceno (z najboljsim chai-em, kar se ga pila v Indiji), srcne zelje in mocan vtis. Kljub pomanjkanju pisal so vsi hrepeneli po tistih za v solo. Pravih svincnikih, s katerimi se pise v solske zvezke. In vnel se je mali malckasti prepir, a je uciteljica s trdo roko (dobesedno) vse skupaj resila v pol sekunde. Auc. Boli.

Vrocino (v povprecju 38 stopinj cez dan) v popoldnevih premagujemo z obiski okoliskih vasic in kopanjem v umetno narejenem jezeru, kjer stoji skala, visoka 8 metrov, najprimernejsa za skoke. Adrenalin. Auuuuuuuuuuuu, fantasticno. Potop v vodo je kot ponovno rojstvo, lubenica na obrezju v kombinaciji s papajo pa le se nova ekstaza. Zgodbe z vsega sveta kar kapljajo na plano, o Andamanskem otocju, Kalkuti, Rishikesh-u in rajskih plazah na jugu (Gokarna predvsem) ter tudi v Gujarat-u (Du) in ne morem reci, da se sem ne bom vec vrnila, ker se bom. Zdaj dobivam obcutek, da se potovanje ze bliza koncu in je zadnja polovicka strasna bolecina. Vse, kar prezivim, je mocno. Vse kar zelim, je se mocnejse.

Karma na vsakem koraku, skratka.

Ce nisem vedela, kam naprej in zakaj naprej (obcutek udomacenosti se jE spet prikradel v mojo glavo), to ostaja enako. Hampi je mesto z zgodovino in mesto, kjer reka usahne, da lahko dezevje prinese novo zivljenje. Mesto, ki te posrka vase. A treba je naprej. Ceprav mesto stoji in cas v njem (ure so prava redkost, zares, hehe), se jaz premikam naprej. Indija s svojimi festivali klice. Ker je Varanasi predalec za enkratno potovanje, smo se ustavili (z Omri-jem in Eli-jem, iz Izraela) v Aurangabad-u, do kamor nas je iz avtobusne postaje pripeljal najvecji indijec, kar sem jih kdaj videla, raziskali najvecji tempelj, izklesan iz kamna in samo strmeli, ker je neverjetno. Vse iz skale. Od zgoraj navzdol. Jame okrog, opice povsod. Odprte oci. Za 250 Rs vredno, kljub dooooolgem potovanju do sem in smesnih cenah za sobe, ki izgledajo bolj luknje kot prostor za spanje. V Kailasanatha templju (Ellora) sem bila malce pod pritiskom, s kratkimi hlacami namrec. Indijci so izbrskavali fotoaparate iz palcev na nogi in Eli je preudarno rekel, da bi lahko bila bolj milostna, oblekla sari in poskrbela, da ne ostanejo brez oci. Bom upostevala nasvet - za drugic.

Naslednje jutro smo obiskali se veeeeeliko trdnjavo v blizini hotela (Daulatabad), spet prehodili milijone stopnic, uzili razgled, izpod oken z vcasih raznobarvnimi reliefnimi oblikami, pobirali vstopnino za vsako fotografijo, ko so jo hiteli z nami, ujeli poglede radovednih netopirckov v temnih prehodih v zgornja nadstropja trdnjave in se, izcrpani ter pripravljeni na pot v Varanasi okrog 1h ponoci spokali v taksi, ki za spremembo ni bil riksa, ampak pravi avto. Za tri ljudi, s tremi velikimi ruzaki in dolgo potjo za in pred nami, se vedno premajhen in drag, a kaj hocemo. 90km dolga pot je trajala 3 ure in pol, ampak s chai-em vmes smo uspeli priti do Manmada, se vkrcati na vlak ob 5.15, vrzti z nasih prestolov spece ljudi in spati 3/4 casa 25-urnega potovanja do Varanasija. Ker je bilo opozorilo za moznosti kraje prav na tem vlaku vecje, se je dogodilo, da nismo spali kot dojencki, ampak z nekaj uspesnega prehranjevanja, parimi postanki in dvema zabavnima Nemcema, ki sta uspela placati 500 eur vredno popotovanje po Indiji in ne po lasti zelji, z dveurno zamudo prispeli v bivsi Benares, s pomocjo Manu-ja in njegovega riksa-partnerja nasli lep prostor za pocitek, z vrtom v sredini in uzili prvi dan/vecer tega tradicionalno nacionalnega dogajanja barv (t.i. Holi festival), ki bo jutri obkrozeno s polno luno. Slisi se zabavno, bojda je malce nevarno (predvsem za zenske in res ne vem, ce bom jutri stopila iz hiske, kjer domujemo), a takole gredo stvari v Indiji. Puja na glavnem ghatu danes zvecer je bila iz colna, ki ga je vodil boat/men Sonu prav carobna, jutri bo vse indijsko pijano in polno zelje po "pirhanju"....

Priznavam, da Varanasi ni to, kar sem pricakovala. Prevec prazen v smislu vtisa, ki ga daje s statusom najsvetejsega mesta Indije. Zahtevam prevec? Hm, mogoce. A to ni to. Hampi je bil poseben. Do sedaj moje najljubse mesto, tako, da se bom(o) verjetno kmalu premaknili naprej (odvisno od zasedenosti vlakov). Kam, se ni jasno. Darjeeling in Kalkuta? Ali pa proti zahodu (Agra in Rajastan).

Internetni dostop je bil popolnoma onemogocen, neznosno. Fotografije so se v teh stirinajstih dneh namnozile in pridejo na ogled takoj, ko se prikopitljam do racunalnika, ki sprejema USB-je, ne zmrzne na vsake 3 minute, ne odpira internetne strani pol minute in ne stane vec kot 50 Rs (pa se to je veliko).... Se dobro, da je tale v nasem hotelcku kolikor toliko...

Sub kutch milega! (Vse je mozno),
t.i. Manu

Naprej v svet brez mej

Ko pride hudic, je povsod. Tudi v nasih preljubih kravah, s katerimi delimo zajtrke. In v neznosno ponosnih indijskih moskih z bliskavicami v fotoaparatih. Slaba karma deluje sto na uro, potem pride ociscevanje delovanja. Jaaaa, vi kar stojte tam ob skladah in se delajte, da so za vas tako perfektno prelestne, da zelite, eden po eden, fotografijo z njimi in cistim modrim nebom v ozadju, za spomin. To, da na tleh, od indijskega oceana mokra zenska lezi na brisaci,... to je irelevantno. SEVEDA.
Sadik in Habib. Dva, ki, kljub "ocitnemu" poreklu, poznata "pravila". Prijetna moska. In moja ucitelja hindi-ja. Sukrija!

Eden izmed razlogov za moj odhod, definitivno. Danes sem tukaj zato, da bukiram karto za Hampi. Moj notranji glas je enostavno premocen. Prav moram iti. Res je, da imeti v Indiji plane pomeni ne imeti nacrta, ker se lahko izjalovi na vsakem koraku (Irena, imela si prav!, zdaj sem dobila le prakticno potrditev), ampak moja prihodnost je v tem trenutku usmerjena v notranjost. Med skale. Med pesek, med rusevine. V Hampi. V mesto, kjer se je (po pripovedovanjih), cas ustavil. Bomo videli.

V Vagatorju se definitivno je. Vsaj meni. Mami, sem moras pridt. Izkusit to, kako je tisina pomembna. Sploh zate. Kako lepo je, ko zaspis z zvokom valov in se zbudis z vcasih sicer tecnimi, a prijetnimi pticjimi zvoki in frfotanjem kingfisherja z modrimi krili, ki se lesketajo zaradi soncnih zarkov. Nikakrsnega hitenja. Za zajtrk, cisto po tvoje, sedis 45 minut (ali vec), pocistis vse naokoli in se odpravis na plazo, kjer s surf deskami in padali moski krotijo valove in veter (Aljosa, zate!).

Kot doma, res. Kot doma.
(Branje romana z naslovom Home od Manju Kapur je ocitno dalo odgovor na vsa moja vprasanja...)

Mogoce hocem zato naprej. Ker sem se "prevec udomacila". Ker vem, kje je vse (no, vsaj mislim, da vem - vedno me kaj preseneti), kako stvari stojijo. Iscem vec. Z meditacijo stopam dlje vsak vecer, zdaj lahko sedim tudi uro in vec, premakne me nekaj cisto tretjega - kaksen plazilec po steni ali misji glasek.
...

Danes smo triindvajsetega. Slumdog millionaire je dobil osem oskarjev. ... Malce vec kot mesec od mojega odhoda je, na internetni strani letalske druzbe pise, da je se 65 dni do odhoda (do "doma"). Torej smo skoraj na polovicki. Dokaz, da se cas ni ustavil. Dokaz, da je treba dalje, norcijam naproti. Pa "ceprav" (slisi se kot slabsalno, pa je vse prej kot to) to pomeni iskati semena, ki jih Anita spretno zbira, obcudovati roze, ki jo spomnijo name in se pogovarjati s kopitarji na cesti ter hraniti stiri majhne kuzke in njihovo mater (Ana, takoj so mi misli zletele na Sambo in njene "plesalce"). Pa ceprav. Oziroma: prav zato.

V Anitinem vrtu. Z ujemajocima rozicama, hehe.

Se oglasim iz nekje drugje...

Valentinovo v Indiji

Nekoga moras imeti rad, pa ceprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moras nasloniti roko na ramo, da se, lacna, nasiti blizine. Nekomu moras, moras, to je kot kruh, kot pozirek vode, moras dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plasne ptice nemoci - nekje vendar mora biti zanjegnezdo miru in neznosti. Nekoga moras imeti rad, pa ceprav trave, reko, drevo ali kamen, ker drevesa in trave vedo za samoto - kajti koraki vselej odidejo dalje, pa ceprav se za hip ustavijo -, ker reka ve za zalost - ce se le nagne nad svojo globino -, ker kamen pozna bolecino - koliko tezkih nog je ze slo cez njegovo nemo srce. Nekoga moras imeti rad, nekoga moras imeti rad, z nekom moras v korak, v isto sled... O trave, reka, kamen, drevo, molceci spremljevalci samotnezev in cudakov, dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje.

Ko imas rad sebe, te imajo radi tudi drugi.

Objem iz Indije!

Mind training resort

Anjuna se je zakljucila. Z zurom do jutra. Dobesedno. Sosedje iz moje male vasice in dva domacina. Kino v Panjim-u z PRIPOROCAM VSEM filmom Slumdog millionaire in tekila party. Ob 9h skok cez Anjuna flee market in hopla na taksi do Vagator-ja.

Anjuna flee market

Jutro v Goi. Jutro v mestu Vagator. Jutro v majhnem predelu, ki deluje kot gozd sredi gora. Jutro v ashramu. Jutri v prvi sobi na desno pri gompi. Jutri na postelji z mrezo proti komarjem nad sabo. Jutro pod spalko. Jutri s pticjim petjem. 7.00 je, vstati bo treba. Ceprav drugi zacenjajo svoje dneve z meditacijo, se sama do tja se nisem uspela "prebit".

Zajtrk ob prihodu v ashram

Budisticne zastavice na drevesih okrog ashrama

Na zacetku sem spala do pol11 in skocila na zajtrk (Sonam pripravlja enostavno prevec okusne obroke cez dan, da bi jih zelela zamuditi) ter potem dalje na plazo, kjer mala Sara in Padna s kosarami skakljata okrog in ponujata sadje vseh vrst in oblik, ki je - seveda - precej drazje od tistega, ki ga sam kupis na bliznjem trgu v Chapori ali samo na hribcku nad plazo. Obcutek, ko noga stopi v ocean, se kar vtopi v pesek in ko ti val pridrvi nasproti - in ti ne ostane nic drugega, kot da se prepustis, saj te drugace RES odnese pod morsko gladino -, je.. je zame. Topli soncni zarki, brisaca, polna peska, krokarji in psicki, ki jih iz zavetisca pripeljejo na vecerno razgrajanje; pa igre indijskih otrok in vcasih malce nadlezni moski (predvsem sikhi) s svojimi mobilnimi aparati "One photo, one photo?" Tisti, ki te spravijo v smeh s svojimi dejanji, sploh ne sprasujejo, tisti pac dobijo v spomin eno fotko. Ni jih veliko, to je treba priznati, a obstajajo. Izjema potrjuje pravilo. Tudi tukaj. Se krave ostajajo na levi strani ceste. Vcasih pride kaksna sekasta, ki se s tem ne strinja. Vcasih (no, precej pogostoma - ocitno smo jih razvadili in navadili na samsaro) z nami delijo zajtrke in vecerje, obcasno jih zamenja Johnov krokar, naceloma torej nismo sami.

Jaz in sol na Chapora fort

Shiva ob vecerni jogi na plazi

Mali deklic, ki vsak vecer dela poticke iz peska

Skusamo se nauciti sami nabrati kokos iz visokorasle palme, v majhnem pristaniscu na drugi strani hriba razbrati misli moskega, ki na prvi pogled izdaja zgodbo o tridesetletnem delu v teatru, v resnici pa mogoce samo zivi zivljenje po svoje in se ne meni za zahodnjaski "ta je pa res nor!" pogled; narediti peanutbutter, izvesti reiki na kravi, govoriti hindi (kar je zelo tezko, ker tukaj vsi zelijo govoriti anglesko!) in predvsem biti to, kar smo.Ljudje prihajajo in odhajajo, celo Sol-a sem uspela najti. No, v resnici je on nasel mene in to po sreci. Iz Arambola se je pripeljal v Vagator in po treh minutah nasel naju z Majo na poti v ashram. Sla sva na Chapora fort z mango lassi-jem (ce to ni nekaj najboljsega na svetu, potem pa res ne vem) in raziskala obzidje do soncnega zahoda. Tri dni so bili z nami americani, in mogoce z Anito (enkratna gospa, ki zivi v Chapori, drugace iz Svice, in je pol svojega zivljenja prepotovala) v avgustu poletiva v San Francisco na tedenski festival, kjer se bojda najde VSE. Potem o(b)staja se Gelek - menih iz Tibeta -, zeljan ucenja angleskega jezika. Slovar kar pozira, nonstop je s knjigami in za knjigami. Pa Erica.. petintridesetletna zenska iz Walesa v Angliji in Maja (gospodicna iz Slovenije, ki je dobila kurjo polt ob prihodu, ker sem Geleka naucila reci "Joj, kako lep dan!"), taka nezna dusica, ki je postala navdusena nad jogo. In Shiva, seveda. Jogi master. Vsako jutro, vsak vecer, pa se kdaj vmes. In to odlicno. Zase sicer pravi, da ni "big master" - ker nima denarja (vsi veliki imajo denar!!!), zato se terminu nekako skusam izogniti, a znotraj sebe trdim, da je. Pa John iz Francije.. nas.. manager. Ki zase sicer pravi, da ni manager, a vseeno nekaksen sef, ki ob 7h odpre vrata in jih ob 22 zapre; ki se intenzivno ukvarja z meditacijo in reikijem. Svoje znanje uspesno predaja naprej, zato je bila izkusnja zaradi srcne cakre (modri ahat!) izpred 4 dni precej mocna.

Dog temple

Trznica ob majhnem pristaniscu

Uspesna v kokosu

Ashram je.. bil najdem "po nesreci", ce se temu tako rece. Sprva sem na obrazec vpisala datum petih dni. Zdaj sem tukaj ze skoraj dva tedna in se pocutim zares odlicno. Po pravici povedano.. se mi nekako ne da naprej, a imam v nogah nekaj, kar me priganja v Hampi. Tako kot me je vceraj v bliznjo Mapuso, do koder mimo "Infant Jesus farm" in krscanskih krizev na vsakem koraku pelje avtobus z indijsko glasbo, sedezi samo za zenske in enajstimi stojisci (v resnici stojisca pomnozimo z najmanj 3, da dobimo realno stevilo ljudi na avtobusu). Danes se bom z motorjem odpeljala v Monkey house. Pocartati male opice, ki so izgubile svoje matere in ki se rade druzijo z ljudmi, ker John Nicks tako lepo skrbi za njih. Ostalo je uganka. Tako kot dejstvo, da je vse le tukaj in zdaj. Zato zivim, a a a a a a a a a a!

Do naslednjic..papa!